Kaj je napredni partnerski odnos?
Partnerski odnos. V tej enostavni besedni zvezi se skriva tisoč in en odtenek človeškega duha. Partnerski odnos je, po mojem mnenju, najbolj poučen in globok odnos, ki ga lahko ustvarimo ljudje. Pravzaprav ni odnos, je potovanje. Morda si bom premislila, ko bom imela otroke, ampak do danes je bil moj najpomembnejši poligon za treniranje ega. Naučila sem se kaj pomeni brezpogojno sprejemanje, kaj je njegovo nasprotje, kaj je bolečina in kdo v resnici sem.
Če danes pomislim na vse iluzije, ki sem jih gojila v zvezi s partnerstvom, mi je nerodno. Sem zares živela v gradu, kot princesa, ki čaka, da jo nekdo reši? Ja. Torej ta zapis govori o tem, kako se to ni zgodilo in kako sem ugotovila kaj pravzaprav partnerstvo je.
V najstniškem obdobju sem bila zelo sramežljiva. Druženje s fanti je bilo zame izven cone udobja. Če se je le dalo, sem se temu izognila. Sem pa veliko sanjala in idealizirala. Fanta, ki mi je bil všeč, sem bila pripravljena opremiti s čudovito osebnostjo, čeprav ga nisem zares poznala. Sanjala sem o tem kako bo, ko bo končno prišel moški, ki bo rekel; “Ti si pa nekaj posebnega!” Nekoga, ki bo vztrajal dokler ne bo porušil vseh zidov okrog mene in me odrešil. Potem bova podpisala pogodbo, da me ne bo nikoli razočaral in bova srečno živela do konca svojih dni. Moja romantična podoba o partnerstvu je bila omejena na zaljubljenost in nikakor ni vključevala Ljubezni.
Na tega namišljenega moškega sem polagala veliko upov. O sebi sem mislila, da bom najboljša punca na svetu. Prepričana sem bila, da bom zmožna vedno ohranjati toplino in ljubezen. Vse to je bilo res. Ampak pod enim pogojem. Znala sem ljubiti pod pogojem, da se ljudje obnašajo tako, kot si želim. Pod tem pogojem sem se počutila dobro in jim ljubezen vračala. In to je bil problem, kajti ko ni bilo pogojev, ni bilo Ljubezni.
Čeprav sem bila prepričana, da znam ljubiti, sem v resnici potrebovala, da me najprej ljubijo drugi.
Čeprav sem menila, da znam dajati, sem najprej pričakovala, da dajejo meni. In ko sem prvič vstopila v partnerski odnos, se je iluzija o meni, kot osebi polni ljubezni, začela podirati kot hišica iz kart. Skladno z mojimi visokimi pričakovanji, je bilo tudi moje razočaranje. Pričakovala sem, da bodo, ko bom imela fanta, izginile vse tegobe mojega življenja, a so se takrat šele začele. Izkušnja iz katere sem si obetala največ ljubezni, je bila zame izkušnja iz katere sem spoznala, da ne znam ljubiti. In bila je izkušnja iz katere sem se imela priložnost tega naučiti.
Skozi svoje življenje nisem uspela razviti občutka lastne vrednosti. Zaradi tega je šepala moja samozavest in večkrat v življenju so me hromili strahovi. Teh pomanjkljivosti se nisem zares zavedala, dokler mi ni partnerstvo nastavilo ogledala. Vse, kar nisem bila sama, sem pričakovala od svojega fanta in on mi tega ni dal.
Zveza je odprla moje rane. Nanje sem obupano želela nalepiti obliž in posebna sreča v mojem življenju je bila, da ta obliž ni deloval. To je povzročilo, da sem krvavela še bolj in da sem bila prisiljena nekaj narediti v zvezi s tem. To je bila čudovita igra Vesolja, katere se v tistem času seveda nisem zavedala. Vse bolečine sem lahko povezovala z njim, zato sem ga avtomatsko imela za njihovega povzročitelja. V resnici pa je bil, tako kot vse druge stvari v življenju, samo pokazatelj mojega ega.
Če bi mi dajal občutek vrednosti, ne bi nikoli ugotovila, da ga nisem razvila sama. Če bi mi dajal ljubezen, ne bi nikoli ugotovila, da je nimam niti sama. Moj pogled na partnerstvo, kot nekaj kar te zakrpa in popravi, je v meni vzbudil ogromno negativnih čustev. Kot lev sem se borila za manjkajoči delček sebe; da bi ga dobila od drugega človeka in se počutila celo. Želela sem, da me partner naredi zadovoljno. To se ni zgodilo; po vsej verjetnosti ravno zaradi tega, ker sem to rabila.
Energija zahtevanja je moreča. Zastruplja odnos in iz ljudi dela sužnje. Ne glede na to, koliko jo lahko skrijemo, koliko časa lahko nosimo masko, je ta energija v ozadju vsega kar delamo. Ljudje od nje bežimo povsem nezavedno, saj si načeloma želimo biti v družbi tistih, ki so srečni in se izogibamo ljudi, ki si želijo, da jih take naredimo mi. Slednji vedno nekaj zahtevajo in nikoli niso zadovoljni. Ne glede na to, kako se trudimo, jih ne moremo narediti zares srečne, saj se razlog za njihovo nesrečo in nezadovoljstvo skriva znotraj njih.
Sama sem počela ravno to. Menila sem, da partnerstvo deluje na osnovi prilagajanja in sklepanja kompromisov. Da ljudje v imenu ljubezni preprosto ustrežemo željam drug drugega in se tako osrečimo. Če fant noče, da gre njegovo dekle na zabavo, ker ga to dela ljubosumnega, je prava ljubezen to, da mu dekle ustreže, se odpove svoji svobodi in ne gre na zabavo. Če dekle misli, da je njen fant prezaseden s svojimi hobiji in bi rada več časa preživela z njim, je prava ljubezen to, da se fant odpove stvarem, ki jih rad počne in ji nameni več pozornosti.
Menila sem, da je ljubezen to, da se po svojih najboljših močeh trudimo ugoditi željam svojega partnerja in da drugi v zameno isto počne za nas. Da je takšno partnerstvo, kjer se vsak vsaj malo odpoveduje in prilagaja, uspešno partnerstvo. To načeloma res deluje, ljudje na takšen način v odnosih vztrajajo leta in leta. Resda je to recept za trajno razmerje, ampak koliko je takšno razmerje zares zdravo in koliko smo v njem lahko srečni?
Med prilagajanjem in podrejanjem je tanka linija in včasih preprosto ne opazimo, kdaj smo jo prestopili. Energijsko močnejši partner avtomatsko prevlada in šibkejši se avtomatsko podredi. Malo po malo za majhne in vsakdanje stvari. Delamo usluge svojemu egu in egu svojega partnerja. Leta minevajo in ne da bi opazili izgubljamo sebe v prilagajanju, do partnerja gojimo tihe zamere, zapiramo srce, med nami ni energijskega pretoka in stimulacije.
Tisti, kateremu se nekdo prilagaja, postaja ovira v njegovem življenju, ki ga potem lahko celo krivi za vse stvari, ki jih ni naredil. Tisti, ki pa se prilagaja v veri, da bo bolj všeč drugemu, prav nasprotno zanj postaja manj zanimiv in stimulativen, saj vedno podpira njegov ego, ga kratkoročno »osrečuje«, dolgoročno pa mu dela medvedjo uslugo.
Nekateri tiho trpijo, drugi se pritožujejo. Ko je mera polna, se lahko zgodi, da na plan pridejo vsa potlačena čustva. Tudi, če imamo izmenično obe vlogi; tistega, ki se prilagaja in tistega, kateremu se prilagodijo, je rezultat na koncu enak.
Nekateri skozi takšno obnašanje spletejo vez soodvisnosti, v kateri jih zadržuje ravno dogovor odpovedovanja, varnosti, navade in statičnosti. Spet drugi iz pritiskov, ki se ustvarijo v partnerstvu, pobegnejo v druge sfere, kjer so lahko to kar so. Bežijo v kariero, v afere, na potovanja, gojijo skrivnosti in živijo vzporedna življenja. Še vedno so v odnosu, ampak v njemu niso prisotni.
Prilagajanje je ponaredek Ljubezni, na ven deluje zelo prepričljivo, znotraj pa je strupeno.
Pri tem ne govorim o tem, da v partnerstvu ne smemo biti občutljivi za želje in občutke svojega partnerja, da si jih ne smemo izpovedati, si prisluhniti in si priti nasproti. Vse to je zelo dobrodošlo, ampak pomembno je, da se vprašamo: s kakšnim namenom? Če je v ospredju to, da želimo spremeniti partnerja in ga prilagoditi svojemu egu, obstaja tveganje, da se bomo znašli v odnosu, v katerem bosta ljubezen in odprto srce postopoma zbledela.
Mogoče tega niti ne bomo opazili, ker si bomo ustvarili idealne razmere v katerih je ego nedotakljiv. Ampak v coni udobja, kjer se ljudje obnašajo tako kot je za naš ego najboljše, preprosto ni razvoja. Tam, kjer ni razvoja, ni sreče in ni zdravja. Lahko ostanemo takšni, kot smo, ampak nikoli ne ugotovimo, kaj vse bi še lahko bili.
Tudi sama sem izhajala iz svojih omejenih prepričanj in se podala na misijo nemogoče. Misijo spremeniti svojega partnerja in ustvariti idealne pogoje za svoj ego. Želela sem si nekaj, delala pa sem vse, kar je povzročalo nasproten učinek.
Želela sem, da bi me imel rad, pa sem bila jezna in užaljena in me je imel še manj rad. Želela sem, da bi bil boljše volje, pa sem bila zato jaz še malo slabše. Želela sem si, da bi mi pokazal, da mu ni vseeno, zato sem bila nezadovoljna in mu je bilo še bolj vseeno. Želela sem ga pritegniti k sebi, pa je zaradi moje posesivnosti, še bolj hrepenel po svobodi. Niti z enim negativnim čustvom in obnašanjem, nisem mogla spremeniti njegovega. To preprosto ni delovalo.
Ves čas pa sem globoko v sebi vedela, da sem sama tista, ki se mora spremeniti. Zavedala sem se, da je moje nesprejemanje prepreka za kakršnokoli Ljubezen. Zavedala sem se, da je moja želja, da se nekdo spremeni po moji podobi, kratkomalo nasilna. Vse je kazalo na to, da bi morala oditi, ampak nekaj v meni mi ni dovolilo. Ljudje namreč menjamo partnerje, da bi se izognili bolečini in našli pogoje, ki ustrezajo našemu egu, a bolečino vedno odnesemo seboj in ego nas počaka na poti, po kateri mu poskušamo uiti.
Na točki, ko sem se že tisočkrat zaletela v zid, sem preprosto obupala. Ubrala sem drugačno pot. Nehala sem se spraševati, kaj lahko dobim, ampak kaj lahko dam. Kar tako, ker preprosto lahko. Zanimalo me je kaj se bo zgodilo, če enkrat za spremembo ne bom čakala na njegov nasmeh, ampak se bom nasmejala kar sama, ne glede na to kakšen izraz bo na njegovem obrazu. Spoznala sem, da je to kakšen je nekdo drug, povsem nepovezano s tem kakšna sem lahko jaz. Odločila sem se, da obnašanje drugih ljudi ne bo več izgovor za mojo negativnost. Odločila sem se, da bom bila dobro, ne glede na vse. Da ne bom čakala, da se spremenijo drugi, ampak da se bom spremenila sama.
Ko želimo spreminjati druge ljudi, smo vse prej kot svobodni. Smo v oblasti svojih misli in svojih emocij. Če v veri, da delamo dobro, zahtevamo, da drugi živijo in se obnašajo tako kot hočemo mi, moramo vedeti, da takrat sebi in drugim pravzaprav povzročamo bolečino. Generiramo negativno energijo, temno energijo, kjer ni prostora za Ljubezen. Takrat analiziramo, tuhtamo, premlevamo, delamo tisoče scenarijev kako naj bi se nekaj odvilo. Smo v močnih čustvenih stanjih, krivimo, obsojamo in čakamo, da se nekdo drug spremeni za nas.
Postavljamo se v vlogo razsodnika in menimo, da smo mi tisti, ki vemo kako bi moralo biti in kaj je dobro za nekoga. V resnici ne vemo niti kaj je dobro za nas, kaj šele da bi vedeli za drugega. Živimo v vzporedni realnosti, kjer vlada naš ego.
V tem stanju ne moremo nevtralno oceniti situacije, niti ne moremo zares začutiti svojega partnerja. Kajti mi že imamo svoje mnenje, trdno se ga oklepamo. V vsem vidimo dokaz, da imamo prav; iščemo potrditve in nočemo odstopiti. Vse, kar se zgodi, jemljemo kot osebni napad, vse kar se zgodi, prevajamo skozi svoj ego.
Čakamo, da nekdo prvi popusti, čeprav v resnici ne zmaga tisti, ki lahko dlje drži svoj prav, ampak tisti, ki ima mir v duši. Preponosni smo, da bi prvi odprli srce, ker menimo, da s tem dajemo potuho drugemu in izpademo šibkejši, čeprav srce vedno odpiramo zaradi sebe in smo zato bolj srečni.
Ljudje smo zanimiva bitja. Privabljamo točno to, kar nočemo, da bi se zgodilo. V želji, da bi nekaj dosegli, reagiramo z negativnimi čustvi, ki nas še bolj oddaljujejo od tega po čemur hrepenimo. Verjetno za to, da bi končno spoznali, da ta princip ne deluje.
Partnerstvo v sebi skriva dva potenciala. Lahko je čudovita stvar, ki nam omogoča rast, hkrati pa je lahko vir bolečine, trpljenja in razočaranja; odvisno od tega, kakšna je naša Pot učenja. Včasih nam na Pot pridejo partnerji, ki nam kažejo naše šibkosti, da jih lahko odpravimo, spet drugič pridejo partnerji, ki nas v nekem življenjskem obdobju podpirajo in radostijo. Včasih je težje in včasih lažje, oboje z namenom.
Sama verjamem, da pri izbiri partnerja nimamo toliko svobodne volje, kot se nam zdi, da jo imamo. Nad nami bdi Višja ureditev, ki nam v življenje prinaša to, kar rabimo. Bolj, ko skrbimo za svoj duhovni razvoj, bolj se nam odpirajo možnosti, da dobimo kvalitetnega partnerja.
V vsakem primeru pa je partnerstvo poligon za treniranje ega.
Je celica v kateri imamo ljudje priložnost, da se naučimo Ljubezni, s tem da vse reflektorje usmerimo v svoj ego. Sama sem spremenila svoj pogled na partnerstvo in ga danes doživljam na bolj zdrav način. Z vami bom delila spoznanja, ki sem jih pridobila z izkušnjami in treningom pod vodstvom svoje Mojstrice, za katera menim, da nam lahko povsem spremenijo kvaliteto naših odnosov.
Tako kot na vseh življenjskih področjih, je tudi pri partnerskem odnosu edino, kar nam na koncu preostane, spuščanje. Nikogar ne moremo prisiliti, da nas ima rad. Nikogar ne moremo prepričati, da bi se spremenil. Ne moremo ustvariti partnerskega odnosa, če se ne zgodi naravno. Vse, kar lahko storimo, je to, da skrbimo zase in ne iščemo izgovorov zunaj sebe.
Danes, ko partnerski odnos ni več pogojen z družbenimi normami in gospodarsko sfero, kot je bil nekoč, smo vrženi v »bazen svobode« v katerem ne znamo plavati. Imamo vse, česar smo si želeli. Svobodno vstopamo in izstopamo iz odnosov, pa vednar se lahko vprašamo ali je to zares svoboda?
Je svoboda to, da kadarkoli nas nekaj zmoti na partnerju, odidemo iz odnosa in smo prepričani, da bomo nekje našli nekoga, ki bo pisan na naš ego? Ali je svoboda to, da ohranjamo površinske odnose in nikoli nismo zares ranljivi? Ljudje vse to počnejo in na koncu ugotovijo, da niso nič bolj srečni.
Poznam ljudi, ki živijo svobodno življenje, v katerem se jim ni treba na nič vezati. Nočejo se vezati na odnose, ker se bojijo navezanosti in ujetništva, menjajo službe, ker nočejo imeti občutka, da nekdo upravlja z njihovim življenjem, menjajo države, ker jih nič ne more zadržati. A svoboda ni stvar tega, kako hitro in brez težav lahko zapustimo okoliščine, ki nam ne ustrezajo, ker se to največkrat zgodi zaradi našega ega.
Svoboda je stvar našega duha.
Svoboda ne pomeni, da nas nič ne more zadržati, da lahko odidemo kadarkoli želimo, ker smo samostojni in svobodni posamezniki. Svoboda v tem smislu lahko pravzaprav povzroči, da nikoli ne bomo dojeli kaj je notranja svoboda. Vedno, ko nas bo nekaj zmotilo, se bomo umaknili, nikoli se ne bomo vprašali zakaj nas nekaj moti. Nikoli ne bomo ugotovili, da je to, kar nas moti, povezano z našo notranjo nesvobodo in da uporabljamo zunanjo svobodo, zato da bežimo od notranje nesvobode.
Sama menim, da so globoki odnosi in duhovni razvoj najpomembnejši dejavniki za kvaliteto našega življenja. Če ustvarjamo globoke odnose in iščemo svojo notranjo svobodo, se na ta način duhovno razvijamo in imamo kvalitetno življenje.
V odnosih z globino, kljub vsej svobodi, ki jo imamo na voljo, ne bomo odšli ob prvi nevšečnosti in prvi oviri, ki se bo pojavila, pač pa bomo to izkoristili za duhovni razvoj. Takšni odnosi bodo na dolgi rok ljudem prinašali srečo in kvaliteto njihovega življenja dvignili na višjo raven.
V takšnem odnosu se vedno vprašamo, kaj bi lahko mi prispevali k boljšemu odnosu in ne kaj naj drugi naredijo, da bo nam bolje. Ne gledamo na to, kaj počne drugi, pač pa vedno izhajamo iz predispozicije, kot da smo »krivi« mi. Ta pogled nam lahko prinese hiter napredek.
V primeru, da naš partner ni iskren z nami, se lahko namesto tega, da ga krivimo, vprašamo kako smo mi pripomogli k temu, kako bi lahko to preprečili s svojim obnašanjem. Mu morda ne dovolimo, da je to, kar je, se boji naše reakcije, se ne počuti dovolj sprejetega, se pretvarja in prikriva svoje potrebe, ker ve, da se ne bodo skladale z našimi.
Morda na njegovem mestu tudi mi ne bi bili iskreni. Če bi bili morda bolj ljubeči, če bi svojega partnerja sprejemali takšnega kot je, če bi mu odpirali srce in ga začutili, če bi bili zadovoljni in če ga ne bi kritizirali, morda sploh ne bi bilo potrebe po prikrivanju resnice.
Enako deluje v obratni smeri. Tisti, ki ni iskren, ne išče izgovorov in ne opravičuje svojih dejanj s tem, da je tako ravnal, ker je druga oseba takšna kot je. Vpraša se zakaj ni iskren, česa ga je strah, zakaj je tako, kaj bi lahko spremenil pri sebi, da bi bilo drugače. Nič od tega ne vključuje obnašanja druge osebe, vsak poskrbi za svoj delež in se ne ukvarja s tem kdo je bolj ali manj kriv.
Ko se v partnerstvu vsak zase sprašuje kaj bi lahko prispeval, brez da kaže s prstom na drugega, lahko ustvarimo blagodejen in razvojen odnos. Pri tem ne gre za to, da sami sebe obsojamo in krivimo za svoje napake, saj moramo tako kot smo sprejeli drugega, sprejeti tudi sebe. Ne gre za namerno igro, kjer bi želeli za vsako ceno ugajati partnerju. Gre za to, da vedno pogledamo, kaj bi lahko mi spremenili, smo iskreni do sebe in prevzamemo odgovornost, brez destruktivne samokritičnosti. Gre za to, da polno in kvalitetno živimo svoje življenje in ničesar ne zahtevamo od drugih; Da s tem oddajamo prijetno energijo in si ljudje tako avtomatsko želijo naše družbe.
Ustvarjati pogoje, v katerih se bo partner počutil sprejetega, pomeni manj možnosti, da se bo umikal in iskal izgovore. Pomeni več možnosti, da bomo iz njega izvabili lepšo plat.
Skrivnost, kako iz ljudi izvabiti najboljše kar so, je ta, da najboljše, kar smo najprej izvabimo iz sebe. Ko postanemo najboljša verzija sebe postanemo zgled, motivacija in povod, da to naredijo tudi drugi, brez da bi karkoli zahtevali od njih. Samo smo. Ljudje čutijo našo energijo in se drugače obnašajo. Prav vsi, brez izjeme si v resnici želimo biti v popolnosti sprejeti, ne glede na to kakšni smo in kaj bomo naredili. Če lahko damo to sebi in drugim, temu rečemo Ljubezen.
Brezpogojna Ljubezen je lepa in silovita Energija, ki ljudi gane in preobraža.
Ko nekdo začuti, da je od nekoga brezpogojno ljubljen, ga to napolni z neprecenljivo energijo in ravno ta je včasih potrebna, da se nekdo preobrazi. Ko se človek počuti ljubljenega, v sebi najde moč in energijo, da se spremeni, ravno zato, ker je sprejet. Paradoksalno je, da mora pri tem potreba po spreminjanju izginiti iz našega uma. Ko smo sposobni nekoga zares sprejeti, to pomeni, da opustimo vsakršno željo in upanje, da bo morda enkrat drugače. In četudi se ljudje okrog nas posledično ne spremenijo niti za milimeter, to ni pomembno, saj smo se spremenili mi.
Ko nehamo spreminjati druge, s tem spremenimo sebe. In to je edini ključ, ki lahko spremeni naše življenje. Ko začnemo sprejemati: vse, ljudi in situacije, oddajamo drugačno energijo, kar samo po sebi pomeni, da bomo začeli živeti v drugi realnosti.
Ko to naredimo v partnerstvu, se lahko zgodi, da stvari, ki so nas včasih motile, vidimo drugače in nas zato ne motijo več, lahko preprosto sprejmemo partnerja z napakami vred, lahko se partner spremeni in si pridemo naproti ali pa se v našem življenju pojavi nov partner, ki je običajno bolj kvaliteten in bolj ustreza naši novi energiji. Kakorkoli, rezultat brezpogojnega sprejemanja je vedno pozitiven.
Sprejemanje nikakor ne pomeni, da moramo nekaj odobravati, na nekaj pristati, nekaj podpreti, se podrediti in ustreči. Ne pomeni, da nekaj sicer naredimo ali se prilagodimo, a v sebi trpimo, imamo cmok v grlu in napetost v prsih. Merilo sprejemanja ni v naših dejanjih, pač pa v našem notranjem stanju.
Sprejemanje pomeni, da imamo v sebi notranji mir, ne glede na to kaj naredimo in za kaj se odločimo. Znak, da smo nekaj resnično sprejeli, je popolna prostost v srcu. Še vedno imamo lahko drugačen pogled in pristop, le da v njega ne silimo nikogar drugega. Ljudem pustimo, da živijo svoje življenje, brez da jim vsiljujemo našo resnico. Pustimo jih, da gredo svojo pot, zavedamo se, da imajo svoje razloge in potrebujejo svoje izkušnje.
Lahko jim povemo, da mi mislimo drugače, a jih obenem še vedno sprejemamo. Ob tem ne čutimo nikakršne bolečine, samo Ljubezen. Zavedamo se, da nihče ničesar ne dela zanalašč. Ljudje smo zelo redko zlonamerni. Tudi, ko sami nismo bili sprejeti, tega nismo storili zanalašč, ampak smo preprosto ravnali v skladu z našimi občutki in pogledi, kar je nekomu drugemu povzročilo bolečino.
Če nam tuja resnica povzroča bolečino, je to zato ker se trmasto držimo svoje.
Absolutna resnica je Ljubezen in deluje na vseh nivojih, v vseh primerih. Ko spustimo svojo resnico in se oprimemo absolutne Resnice, se vse naše parcialne in subjektivne resnice razblinijo. V trenutku nam je odvzeta vsa notranja bolečina in lahko sprejmemo vse.
Sprejemanje prav tako ne pomeni, da ostajamo v partnerstvu, ki je za nas destruktivno in se vdamo v usodo. Ne pomeni, da moramo trpeti to, kar nam povzroča bolečino. Pomeni to, da s pomočjo sprejemanja in brezpogojne Ljubezni razblinimo bolečino. Pomeni, da pozornost, ki je usmerjena v drugega, usmerimo vase. Vprašamo se kaj nam nekdo kaže, kaj nam sporoča o nas samih, in se posvetimo svojemu duhovnemu razvoju. Lahko opravimo svojo nalogo, sprejmemo partnerja in s tem dobimo »dovoljenje« za odhod. V miru lahko zaključimo partnerski odnos. Oprostimo, nimamo zamer, drugemu želimo le najboljše in gremo naprej.
Sprejemanje treniramo iz dneva v dan. Normalno je, da vsi pari slej, ko prej pridejo v situacijo, v kateri se njihova pričakovanja in pogledi razhajajo. To je idealna priložnost za treniranje ega. Če je v zraku napetost, če se zgodi konflikt, če na dan pridejo močna čustva, je pomembno, da si partnerja vzameta čas. To je čas, v katerem nekaj predihamo, se pomirimo in realno pogledamo na situacijo.
Ni treba, da vse razčistimo takoj in odreagiramo na vrat na nos. Lahko se umaknemo, da mine prvi naval čustev. Prav ta čas nam bo prihranil marsikateri konflikt. Včasih se bo vse poleglo samo od sebe, včasih pa se bomo morali izraziti. Ne zadržujemo v sebi ničesar, česar nismo bili sposobni sami predelati. Nekaj lahko v naših mislih izgleda izjemno težko, a, ko spregovorimo izgubi svojo težo. Nekatere stvari moramo preprosto “dati ven” in to brez sramu. A to storimo v mirni komunikaciji.
Izražanje je pot k sprejemanju, saj vsebuje dve ključni komponenti. Izražanje ne pomeni, da na svojega partnerja nefiltrirano stresamo vsa svoja čustva, da se jezimo, kuhamo trmo in ga krivimo. Pravo izražanje pomeni, da izrazimo samo svoje občutke in doživljanja, brez kančka obsojanja in očitkov, brez kakršnegakoli izsiljevanja in ultimatov, ki se nanašajo na našega partnerja. Opisujemo samo procese, ki se odvijajo znotraj nas z vedenjem, da za njih ni odgovoren naš partner.
Četudi dobimo zelo močan občutek, da je nekdo zunaj nas povzročil našo bolečino in smo prepričani, da bi nam jo z drugačnim obnašanjem prihranil, se moramo zavedati, da vse kar čutimo in doživljamo, izhaja iz nas samih. Da nas nekaj moti in boli, ter da nas spet nekaj drugega razveseli in pomiri, je odvisno od naših pogledov.
Bolečina, četudi je neposredno povezana z drugim človekom, vedno izhaja iz našega ega.
Ko kljub čustvom, ki zameglijo naš pogled, nekje iz ozadja našega zavedanja potegnemo ta spomin, to lahko povsem spremeni razplet dogodkov. Predvsem pa generira drugačno energijo. Pri izražanju namreč niso tako ključne besede, kot je ključna energija, ki izhaja iz našega notranjega stanja.
Lahko uporabimo zelo prijazne, korektne in vljudne besede, a, če znotraj nas vladata jeza ali razočaranje, bomo govorili z energijo jeze in razočaranja, ki jo bodo ljudje čutili, ne glede na to kakšne bodo naše besede. Besede so lahko v dveh različnih situcijah iste, a, če je drugačno naše notranje stanje, bo to generiralo drugačno energijo. Ljudje namreč bolj komuniciramo z energijo kot z besedami.
Ko se izražamo raje kot to, da postavljamo trditve, postavljamo vprašanja, v katerih je iskren interes, da bi začutili in sprejeli svojega partnerja. Vprašanja niso čustveno nabita in agresivna, pač pa iskrena in polna mehkobe. Na primer: »Ko sva se pogovarjala o skupnih počitnicah, sem postala žalostna, ker sem dobila občutek, da me ne upoštevaš. Misliš, da moj predlog ni dober? Bi ti bilo bolj všeč, da greš sam? Kakšno je tvoje mnenje?« Ali pa: »Kako si se počutil, ko si srečal svojo bivšo punco? Za trenutek sem čutila ljubosumje, nisem si mogla pomagati.«
Ko se izrazimo, kot prvo sprejmemo svoja čustva in se olajšamo, ter sebi in partnerju damo možnost, da bolje razumemo drug drugega. Kot drugo, pa izražanje pomeni, da vedno izhajamo iz tega, da je razlog za naše občutke v nas samih in da to nima veze s tem kakšen je ali bi moral biti partner. To nas vedno postavi na izhodiščno točko rasti in napredka, saj gledamo, kaj bi lahko mi spremenili in se ne obnašamo kot žrtev, ki išče zunanje krivce za svoje občutke.
Ko se partner izrazi, ničesar ne jemljemo osebno. Ne delamo nikakršnih sklepov in povezav z našo vrednostjo. Sprejmemo, da to kar partner čuti nima veze z nami, da to ne pomeni, da nas nima rad ali da smo slabi. To preprosto pomeni, da je izrazil svoje občutke. Ne glede na to kakšni so in kako so povezani z nami, so vedno njegovi in ne vplivajo na našo vrednost.
Naša vrednost je neodvisna od tega, kaj drugi čutijo o nas in koliko nas imajo radi.
Z mirom sprejmemo to, kar z nami deli partner in nismo užaljeni. Tako partnerja povabimo k iskrenosti. Partner se mora počutiti varno, da se nam lahko odpre in nam pove vse. Če bo pričakoval buren odziv in nesprejemanje, se najverjetneje ne bo izrazil in bo iskal druge alternative. Ko nismo preplavljeni s čustvi, lahko realno vidimo situacijo in se vprašamo kaj bi lahko mi prispevali. Včasih je dovolj samo to, da ohranimo mirno kri in odprto srce.
Tovrstno izražanje je vsekakor drugačno, kot pa izražanje z očitki in zahtevami, ki bi bilo takšno: “Vedno je isto! Nikoli se ne oziraš na moje želje glede počitnic! Sebičen si in nimaš nobenega občutka! Letos bo po moje ali pa pojdi sam!” Ali pa: “Aha! Sem vedela, da je še nekaj med vama, zakaj si se pogovarjal z njo tako dolgo, ti je še všeč? Se dobivaš z njo? Pojdi pa k njej, naj ti ona pere in kuha! Hočem, da takoj izbrišeš njeno številko!” (haha).
Takšno izražanje ima več opraviti z našim pogledom, kakšen je ali bi moral biti drugi, kot pa s tem kako se mi počutimo. Ko iskreno govorimo o sebi; o svojih občutkih in svojem egu, igramo z odprtimi kartami. Ni prostora za manipulacijo in skrivalnice. Ko smo iskreni, smo ranljivi in mnogi nimajo dovolj poguma za to.
V ranljivosti se skrivata dva potenciala, ki sta komplementarna: bolečina in sreča. Oboje je darilo življenja. Če se bojimo biti ranljivi, smo prikrajšani za oboje in se gibamo nekje v mlačni sredini, kjer sicer ne moremo ničesar izgubiti, prav tako pa ne moremo ničesar dobiti. Iskrenost seveda lahko prinese bolečino, ampak se na koncu vedno izplača. Vedno.
Če to počneta oba, je to zelo dobro, nikakor pa ni pogoj. Ne čakajte na drugega, ne razmišljajte v smislu: “Saj jaz bi, če bi on...”. Odprite se, brez da kaj pričakujete v zameno, to naredite zaradi sebe, zaradi odnosa, za svoj duhovni razvoj. Takšno obnašanje dolgoročno prinaša zadovoljstvo in napredek.
Če se ne izražamo sproti, lahko še tako majhna in nepomembna stvar na dolgi rok postane velika in pomembna. Če v sebi držimo svoja vprašanja in dvome, to sčasoma pripelje do zaprtega srca in mrtvega odnosa. Iskrenost, popolna odprtost in ranljivost, ustvarjajo globoke in trdne odnose.
Ker pa ljudje nismo popolni, včasih enostavno ne bomo našli časa, da predihamo in se umirimo. Odreagirali bomo burno in čustveno, izrekli stvari, ki jih v resnici ne mislimo in naredili nekaj, česar sicer ne bi. Ravno zato je v partnerstvu pomembno, da v teh trenutkih uporabimo zavedanje. Če v takih trenutkih vse jemljemo osebno, bomo ustvarili še več zapletov. Če vsaj eden izmed partnerjev razume drugega in mu lahko odpre srce tudi, ko ta reagira z egom, to prepreči bombandiranje dveh egov in posledično škodo.
Če vidite, da je vaš partner ujet v močnem čustvenem viharju, nikar ne prilivajte olja na ogenj. Ne začnite s serviranjem argumentov, ne začnite z vračanjem bolečine. V tem trenutku globoko dihajte ali se začasno umaknite. Uporabite zavedanje. Če se ne boste čustveno vpletli v partnerja, ga lahko zgolj opazujete in začutite. Začutite njegovo srce, njegovo bolečino in jasno vidite njegov ego, zaradi česar ga ne obsojate.
Ko je nekdo v močnem čustvenem stanju, že sam po sebi trpi, zakaj bi ga še mi mučili s svojii sodbami. S tem zavedanjem lahko vzpostavimo sočutje. Lahko ga sprejmemo in smo mirni, lahko mu pomagamo.
Čeprav ne moremo določiti enega odziva, ki bi deloval v vseh situacijah, smo lahko vsaj v stanju, v katerem bomo lahko začutili kako odreagirati. Včasih je dovolj, da partnerja samo objamete in pomirite, včasih ga je potrebno poslušati ali se izraziti, včasih se morate umakniti in spet drugič lahko vse skupaj obrnete na hec. Milijon možnosti obstaja, ki so alternativa reagiranju z egom.
Za motivacijo pri spuščanju ega si lahko samo zamislite scenarij, ki vas čaka, če se boste podali na pot ega. Verjemite mi, da nikoli ni optimalen. Seveda je lahko poučna izkušnja, a vendar ne ponavljajte istih napak.
Če si predstavljate niz vzrokov in posledic , ki jih prinaša odločanje iz ega in če si hkrati lahko predstavljate, da bi se vse zapeljalo v drugo smer, če bi reagirali iz Ljubezni, vam bo to pomagalo pri odločitvi. To sta dve poti, ki peljeta na dva različna konca. Ena v pekel in druga v nebesa, če se alegorično izrazim. Vsak dan se na novo odločamo, kam bomo zavili.
In še to: nikoli, ampak zares nikoli ni prepozno, da izberemo drugo pot. Da se obrnemo, hodimo nazaj do križišča, in se odločimo še enkrat. Lahko smo ponosni in nočemo pokazati, da smo se motili. Lahko menimo, da se ne splača nazaj, ampak verjemite, da na poti ega ni odrešitve.
Nikoli ne bomo prišli na čudovito jaso, kjer se bo odprlo nebo in bo vse po naše. In tako je tudi v partnerstvu.
Dve vprašanji, ki si jih lahko postavite na tem križišču sta: »Se želim imeti fajn ali želim imeti prav?« in »Ali jo/ga imam še vedno rad/a?« To sta dve vprašanji, pri katerih ne moremo polemizirati in na široko filozofirati. Na ti dve vprašanji obstajata samo dva možna odgovora, kar nam poenostavi odločitev.
V trenutku, ko nam vzplamtijo čustva in nas vabi skušnjava sladke in kratke naslade ega, lahko to prekinemo s tem, da si iskreno odgovorimo na vprašanje; »Ali želim imeti prav, ali se želim imeti dobro?«
Vprašamo se: »Ali zares želim, da za ceno mojega dobrega počutja zmaga moj prav? Kaj mi pomeni več, notranji mir ali princip?«. Če je odgovor »Želim se imeti dobro«, tukaj ni prostora za pogojnike, kot so: ampak, če, ko. Odločitev je brezpogojna, drugače je bil to odgovor s figo v žepu.
Ko se odločite, da se želite imeti dobro, v hipu spustite vse, kar vas drži v slabem stanju. Spustite svoj pogled, svoje prepričanje, svojo resnico in svoje strahove.
Pripravljeni ste žrtvovati ego za Ljubezen.
Zaupate in se prepustite. Takrat sprostite svoje napetosti, občutite kako vas oblije energija brezpogojnega sprejemanja v kateri se, ne glede na vse vedno počutite dobro. V partnertvu vam lahko to pomaga prebroditi težke konflikte.
Naslednje vprašanje zahteva še posebej veliko iskrenosti in poseben vpogled v naše srce. Ko v partnerstvu pride do razhajanja in ko kljub triurnim pogovorom še vedno ne pridemo skupaj, si je potrebno postaviti eno samo vprašanje: »Ali jo/ga imam še vedno rad/a? Ali lahko sprejmem, da sva si različna in ljubim razliko vmes?” Včasih preprosto ne bomo uspeli razumeti partnerja, četudi bomo uporabili vse umske napore, da bi se mu približali.
Ljudje smo različni in lahko si samo predstavljamo, kako je hoditi v tujih čevljih.
Ko z razumom enostavno ne moremo dojeti kako se nekdo počuti in zakaj nekaj počne, si zastavimo to preprosto vprašanje, ki zahteva preprost »da ali ne« odgovor. To je vprašanje, na katerega naš um ne more odgovoriti, lahko pa odgovori srce. Samo »da« in »ne«, brez pogojnikov, kot so: ko, če, ampak. Gre za močan in čist občutek, ki ga ne določajo naša spremenljiva čustva. Dokler si v kriznih trenutkih na to vprašanje odgovorimo z »da«, lahko ugotovimo, da je vse ostalo nepomembno.
Čez ramo vržemo vsa nasprotja v pogledih in preidemo v stanje Ljubezni, v katerem sprejemamo razliko.
Sprejemamo partnerja v paketu z vsem, kar on je. Bolečina največkrat izhaja ravno iz tega, ker želi naš um prekiniti Ljubezen, medtem ko jo v srcu še vedno čutimo. Počutimo se razdvojene, znotraj nas nastaja ogromna napetost med srcem in umom.
Um nam govori: ”Poglej, kaj ti je naredil, moraš biti jezna, ne smeš ga več imeti rada”, naše srce pa tega istega človeka še vedno ljubi. Zakaj ne bi preprosto pustili, da ljubi naprej? Če nam je partner vreden, če čutimo Ljubezen, bomo vedno pripravljeni spustiti svoj ego.
Spuščanje ega nam pomaga izklopiti svoje omejene poglede in čustva. Takrat lahko poleg sebe vidimo širšo sliko, znotraj katere naši interesi niso najbolj pomembni. To ustvarja podporno okolje, v katerem partnerja drug drugega spodbujata v razvoju in se ne zadržujeta zaradi sebičnih interesov.
Če se eden od partnerjev želi udeležiti večmesečnega izobraževanja v tujini, ki je pomembno za njegov razvoj, mu drugi da podporo tako, da mu privošči, ni sebičen in slabe volje. Odmisli svoje potrebe in koristi ter daje srčno podporo za razvoj drugega. To daje partnerstvu stimulacijo in kreativno moč.
Podpora, ki prečka meje sebičnih interesov in navezanosti, je ključ svobodnega in naprednega odnosa.
Lahko je zelo praktična in materialna, v smislu pomoči z veščinami ali s financami, lahko pa je podpora energijska, v smislu spodbude in zaupanja. Ni nujno, da bo podpora vedno sočasna in obojestranska. Poskrbite za svoj prispevek.
V partnerstvu pa se srečujemo še z eno veliko zavoro, ki nam preprečuje, da bi resnično uživali v odnosu. Odprto srce je prevodnik Ljubezni. Zanka, v katero se ljudje največkrat ujamemo na poti do tja, pa je navezanost iz katere izhajata tudi posesivnost in ljubosumje.
Ljudje imamo potrebo po lastninjenju. To nam daje občutek varnosti in kontrole. Ko to počnemo, kršimo zakon Vesolja, ki ne dovoljuje zadrževanja in statičnosti, zato nam bo to, kot opozorilo, slej kot prej prineslo negativna čustva. Tam, kjer se nahaja strah pred izgubo, je zelo malo prostora za Ljubezen v pravem pomenu besede. Nismo v trenutku, ne moremo dajati drugemu, saj smo usmerjeni le k svojim sebičnim interesom. Vso svojo energijo vlagamo v to, da bi nekaj zadržali. Ampak tega se lotimo na napačen način.
Stvari želimo zadržati z negativnostjo; s strahom, ljubosumjem, skrbmi, žalostjo, posesivnostjo in kontrolo. Vse to generira energijo, ki povzroča ravno nasprotno.
Ničesar ne moremo zadržati na silo.
Življenje je tok, ki nam prinaša in odnaša stvari. Prinaša nam to, kar rabimo in odnaša to, česar ne rabimo več. In tu se vmešajo vsa negativna čustva, ki hočejo obdržati status quo. A na Zemlji vlada zakon minljivosti. Karkoli ima naravo pojavnosti, ima v sebi tudi naravo minevanja.
Določene stvari nam skozi življenje uspe zadržati, ampak ali lahko zadržimo življenje samo? Slej ko prej ugotovimo, da se s tem zakonom ne moremo boriti. Ničesar si ne moremo lastiti za vedno. Ljudje nimamo te možnosti, saj smo podvrženi zakonom Vesolja.
Vse, kar ima zavest je v lasti Vesolja. Smo majhne celice zavesti, ki delujemo kot velik kozmični organizem. Vse celice pripadamo Enosti, vse iz nje izhajamo in se v njo vračamo, niti ena sama ne more obstajati brez, da bi pripadala celoti. Če na lastninjenje gledamo s tega vidika, je to, da si celica želi lastiti drugo celico, čeprav sta obe v lastni nečesa Večjega, nesmiselna ideja.
V vsakdanjem življenju se tega ne zavedamo in se obnašamo kot mala božanstva. Vedno, ko želimo nekaj v življenju zadržati, podzavestno ustvarjamo agresivno energijo, zaradi katere običajno izgubimo ravno to, kar hočemo obdržati. Ali pa si z zadrževanjem starega, preprečujemo v življenje sprejeti še kaj boljšega.
Ko se tega resnično zavedamo, pustimo vsemu proste roke in nas ni strah spustiti. Ne držimo več. S tem, ko vsemu v življenju damo svobodo, tudi partnerju, imamo odprto srce in oddajamo energijo Ljubezni, ki je tako privlačna, da ljudje želijo prostovoljno ostati z nami. Samo smo, ne naprezamo se, ne zadržujemo.
Ko smo resnično hvaležni, da nam je bilo nekaj podarjeno, tega nočemo zadržati. Zadovoljni smo s tem, da nam je bilo sploh dano, ne zahtevamo še več. Takrat ostanemo odprti in Vesolje nam daje še več daril. Živimo v obilju.
Če pa nam nekaj v življenju ne pripada več, to z veseljem in hvaležnostjo spustimo in prav tako ostanemo odprti. Če se vmes pojavijo močna čustva, jih sprejmemo, ampak imamo iskreno naravnanost, da se čimprej odpremo. Edino, kar lahko zadrži stvari, je paradoksalno ravno to, da jih nočemo zadržati.