DOPAMINSKA ODVISNOST nam jemlje srečo! In kaj zdaj?
Dokumentarec Social Dilemma na Netflixu!
Najvrednejša “surovina” dandanes so podatki in naša POZORNOST. To kaj z njimi počnejo korporacije kot so Google, Facebook, Tik-Tok, Twitter vpliva na naša življenja. Manipuliranje z javnim mnenjem, služenje s targetiranjem kupcev, borba za našo pozornost s tehnikami, ki povzročajo zasvojenost, polarizacija družbe, ujetost v naše informacijske balončke, predvsem pa posledice, ki jih to pušča na našem biološkem ustroju, na našem psihološkem počutju... Koliko so te strategije pridobivanja pozornosti agresivne in kako se lahko algoritmi zažrejo v naše vsakdanje življenje?
Kljub temu, da je velik del rešitve tudi ozaveščanje, da sploh imamo problem, ni dobro čakati predolgo, da bo ozaveščanje čimvečje mase ljudi pripeljalo do velikih pritiskov na podjetja, ker bo takrat škoda že narejena.
In ta škoda, ki se tiče našega notranjega biološkega ustroja, je lahko trajna. Zato ne čakajmo, da se svet spremeni. Rešitve moramo iskati sami in zanje prevzeti odgovornost.
Vsi smo pri sebi že kdaj opazili, da nam nekaj manjka, ko se nam izprazni baterija na telefonu. Da se nekaj dogaja z nami, ko nehote pogledujemo na telefon in pozabimo na čas med skrolanjem po Instagramu. Da trznemo na zvok telefona, čeprav sploh ni naš. Točno ta vzgib je nekaj, kar lahko vsak naslovi pri sebi. In točno na tej točki se lahko vsak loti spremembe samega sebe.
Ta nenavadna potreba in vgib se imenuje dopaminska odvisnost. Novodobna odvisnost s katero smo se nekako navadili živeti in katere posledic zares še ne poznamo.
Dopamin je pomemben nevrotrasmiter, ki ima ključno vlogo pri različnih procesih in funkcijah v našem telesu in možganih. Dopamin je znan kot hormon “nagrajevanja”, saj je povezan z občutkom užitka in motivacije, tudi zasvojenosti. Gre za “akcijski” nevrotransmitor, ki nas spodbuja k delovanju. Digitalne tehnologije izkoristijo delovanje našega telesa in psihologije v svojo korist.
Ker so osnovane na stimulacji dopamina nas tako brez težav prikujejo pred ekran. Dobiti dopaminski “šus” je danes preveč enostavno. Tako enostavno, da lahko to dobimo večkrat na dan brez posebnega truda. Že ko vidimo novo spročilo, številko ogledov ali zmagamo v igrici. In naši možgani se razvadijo.
Prekomerna simulacija dopamina seveda ščasoma uniči naš dopaminski sistem. Ker je čas zadovoljitve vedno krajši, tega potrebujemo vedno več. Brez tega ne moremo!
Tako se sčasoma začne podirati naše hormonsko, fizično in mentalno zdravje. Tako kot pri vsaki odvisnosti najprej sledi ugodje, potem pa dolgoročno poslabšanje v počutju.
Edini način, da uravnamo pretirano sproščanje dopamina je to, da ga ustavimo in mu priskrbimo njegovo hormonsko protiutež- seratonin.
Seratonin je znan kot hormon “sreče”, k je povezan z občutkom zadovoljstva, čustvene stabilnosti, miru in dolgoročne sreče. Ljudje potrebujemo ravnovesje med serotoninom in dopaminom. Oba ta hormona sta potrebna za našo dobrobit.
A dopamin je hormon, ki je bil zaradi funkcije učenja skozi našo evolucijo bolj potreben za naše preživetje, zato v bitki s serotoninom vedno zmaga. Dopamin se boljše “prodaja”, ker prinaša več kratkoročnega ugodja, medtem ko serotonin ni tako intenziven in se ne sprosti tako zlahka, saj ga dosežemo šele z vlaganjem v dolgoročne projekte kot so odnosi, kreativnost, meditacija, kondicija itd.…
Prav zato je ta družba osnovana na stimuliranju dopamina in nam na vsakem koraku ponuja nesorazmerno veliko priložnosti za njegovo stimulacijo, očitno malo pa jih najdemo za stimulacijo serotonina.
Poleg tega pa se učinek “poceni” dopamina v marketingu prodaja kot sreča, čeprav je to samo kratkoročen užitek, kar nas še dodatno zavede.
Zato so ljudje, ki ne poznajo razlike med učinki dopamina in seratonina še v večji skušnjavi. Kadar se nam vsiljuje samo ena opcija, bomo po vsej verjetnosti izbrali tisto, ki nudi takojšnjo zadovoljitev.
Kako se osvoboditi te zasvojenosti, kako ozdraviti naš možgane, kako pridobiti nazaj hormonsko ravnovesje?
Zame je odgovor zavestno izbiranje dolgoročnega zadovoljstva- seratonina in zavestno zavračanje kratkoročnega užitka- dopamina! Temu je potrebno sčasoma prilagoditi svoj cel življenjski stil- službo in prosti čas, ne glede na to kako nemogoče se zdi.
Tako bo potreba po dopaminu vedno manjša, ker ti bo veselje dajal hormon, ki je sicer manj intenziven, ampak bolj trajnosten. Hormon, ki te ne sili v nove naslade in slabe navade, ampak lahko zaradi njega uživaš na bolj kvaliteten način in najdeš zadovoljstvo v tem, kar imaš. Hormon, ki ne povzroča zasvojenosti, nihanja v razpoloženju in posledic na zdravju.
Če se nočemo obnašati kot sprogramirani roboti, katerih možgani nas kar sami poženejo v dir za dopaminom, moramo delati na stvareh, ki nam bodo prinesle trajnostno srečo in zadovoljstvo. Zavestno delati na stimuliranju seratonina in zavedanju razlike med srečo in užitkom.
Dokler tega nimamo, se bomo vztrajno tolažili s kratkoročnimi užitki, ki jih bomo poskušali nanizati tako na gosto, da bomo morda celo pomisli, da je to sreča. In da bi ohranjali to navidezno srečo, se to sosledje majhnih užitkov nikakor ne sme prekiniti. Ko se konča en užitek, moramo že imeti pripravljenega novega, drugače je vmes luknja v kateri bomo trpeli.
Dokler si bomo srečo predstavljali kot na gosto posejane užitke, bomo ves čas nekdo, ki je vprežen v gonjo za njimi. Nikjer nobene svobode, nikjer nobenega miru in zadovoljstva. Dokler bomo to potrebovali, bomo sužnji sistema, ki nas lovi na kratke dopaminske užitke, resnično srečo pa odmika stran od nas.
Zato ne pričakuj, da bodo korporacije postale bolj prijazne, ampak se poskušaj okrepiti tako, da ne boš več padal pod njihov vpliv.
To je mogoče z redno meditacijo, dvigovanjem zavedanja, čutenjem svojega telesa, spreminjanjem miselnosti, disciplino, vztrajnim delom na dolgoročnih projektih, z grajenjem globokih odnosov, kreativnostjo, iskanjem notranjega miru... Temu je potrebno posvetiti polovico svojega časa, ki ga danes posvetiš iskanju dopamina.
To je sprememba, ki jo lahko vsak naredi pri sebi, znotraj sebe. Tako bomo v sebi ustvarili trden steber, zaradi katerega ne bomo več tako labilni za vse užitke po katerih navadno hrepenimo v čustvenih nihanjih.
Seratonina ne moremo kompenzirati z veliko dopamina. To ni ista stvar. Ustvariti moramo ravnovesje enega in drugega. Ne pravim, da moramo zaustaviti tehnološki razvoj in se vrniti v srednji vek, ampak, da moramo sami prepoznati kdaj se nam to ravnovesje podre in za to prevzeti odgovornost. Četudi so res vse silnice usmerjene proti nam, smo še vedno mi tisti, ki imamo moč, da izbiramo drugače.
Če nočeš, da kontrolirajo tebe, moraš vedno znati kontrolirati sebe. Pri malih vsakdanjih stvareh. Veliko SREČE pri tem!