Če želimo izpolniti svoje ambicije, moramo nanje najprej pozabiti

ČLANEK PRVOTNO OBJAVLJEN V MARČEVSKI IZDAJI REVIJE ADMA, 2020

Ambicioznost  je bila zame vedno ključna in odločilna osebnostna lastnost. Tako je to tudi za današnjo družbo, ki nagrajuje in spodbuja vse, ki si prizadevajo za svoj uspeh in uveljavitev, ki se trudijo in imajo jasne cilje. Prav zato, ker ambicioznost vidimo kot vrednoto, se nikoli ne vprašamo, iz kje izhaja in kako vpliva na nas. A ambicije same po sebi niso vedno nekaj dobrega in zdravega, sploh če izhajajo iz našega ega. Prav te se lahko skrivajo v ozadju marsikaterega razočaranja, bolezni, anksioznosti in depresije. 

Stopiti izpod jarma ambicij je lahko najbolj osvobajujoča izkušnja, ki kljub temu, da se sliši neverjetno, nima negativnih posledic za našo vizijo in naše uspehe, ampak ravno obratno- lažje jih dosegamo. Ko se osvobodimo pritiska ambicij, počnemo še vedno iste stvari kot prej, a na drugačen način. Počnemo jih v “flow-u”, počnemo jih z veseljem, prisotno, neobremenjeno, brez izčpavanja in skrbi. Ker cilj ni vreden ničesar, če na poti ne uživamo.

Ego ambicije kot močno, a potratno gorivo

Naše ambicije delujejo kot notranja sila, ki nas usmerja v doseganje določenih meril. Meril o tem ali smo dovolj dobri, uspešni, nadarjeni, hitri, zanimivi, duhovni, inovativni, zabavni, samozavesti, lepi, srečni in tako naprej. Ambicije se ne kažejo zgolj na delovnem oz. kariernem področju; lahko se kažejo v odnosih, v umetnosti, v izražanju, v starševstvu, javnih nastopih in najbolj banalnih opravilih, kot je čiščenje stanovanja. Ta merila si postavljamo skladno z našim pogledom na svet, našimi vrednotami, geni, karakterjem, večina od njih pa je posredovanih in ponotranjenih s strani družbe.

Ambicije so tiste, ki skrbijo, da se nikoli ne ustavimo. Zaradi njih ne moremo biti potešeni, dokler ne dosežemo zadanih standardov. Imamo pričakovanje, da nas na tisti točki čaka nekaj, za kar je vredno garati, se odpovedovati in trpeti, če je treba. In ko bomo z vsemi vloženimi napori le dosegli ta cilj, se bomo lahko oddahnili. Tam bomo lahko sami sebi dali počitek, zadovoljstvo, pomiritev in izpolnitev.

Cilj se skriva v tem, da ko bomo končno zgradili svojo kariero, ko bomo imeli dovolj denarja, ko bomo dovolj lepi in popularni, ko bodo drugi prepoznali naše sposobnosti in nas spoštovali, potem bomo imeli razlog, da čutimo svojo vrednost in veljavo in da jo dokažemo tudi drugim; naši družini, sosedu, partnerju ali sošolcu iz tretjega razreda, ki nas je vedno zasmehoval. 

S sadovi naših ambicij se bo na koncu sladkal naš ego. Zato ima prav on ogromen interes, da nas priganja in nam ne da dihati. To vrsto ambicij sem zato poimenovala ego ambicije, saj je ego tisti, ki na koncu želi imeti izkupiček našega napora. 

S takšno mentaliteto je mnogo ljudi doseglo svoje cilje, zato torej ta način vsekakor deluje, ni pa najbolj varčna in optimalna možnost za uresničevanje vizije. Zakaj?

Ko sledimo svojim zadanim ciljem in pričakovanjem zato, da bi izpolnili potrebe našega ega, smo med tem le redko zadovoljni, pomirjeni in sproščeni. Ves čas se obremenjujemo s tem, kako bomo izpadli in kako se bomo dokazali, s tem, da moramo biti boljši kot drugi, da se ne smemo osramotiti in tako dalje. In ravno na ta račun izgubljamo radost v življenju. 

Ko naš ego dobi svojo nagrado za katero se je gnal, se z njo nahrani in postaja vedno večji. A hrane zmanjka in potrebno jo je dobiti še več. Na koncu se cilj kot mesto končne zadovoljitve začne odmikati v neskončnost, saj ego rabi vedno več hrane in vedno bolj je odvisen od izpolnjevanja naših ambicij.

Kadar hrane ne dobi, je do nas nepopustljiv in obsojujoč, daje nas v nič, navdaja nas z dvomi, izvaja pritisk, nas primerja s tistimi, ki jim je uspelo in nam vsakodnevno odvzema vedrino, zdravje in mir. 

Včasih pa nas ego ambicije ravno obratno ne priganjajo, ampak nas držijo na mestu. Ambicije in pričakovanja so včasih tako idealistična in visokoleteča, da se nam zdijo nedosegljiva in nevredna poskusa. Potencialni neuspeh nam diha za ovratnik, naše sposobnosti so preveč oddaljene od naših pričakovanj in če ne moremo narediti nekaj popolno, potem raje sploh ne bomo naredili. 

Ambicije o tem, kakšni bi morali biti idealni pogoji in situacije, o tem, kakšen bi moral biti svet, da bi se sploh splačalo kaj delati, se skrivajo pod samodržnim perfekcionizmom, ki nas prikrajša za izkušnjo in učenje iz napak. In večkrat v ozadju ležernosti in demotiviranosti ne leži lenoba, pač pa previsoke ambicije.

In tako nekdo, ki je zelo nadarjen za arhitekturo, ne bo razvijal svojega talenta, ker se mu zdi brez smisla, če ne more biti najboljši. Tako nekdo, ki je vadil pol leta za sprejemni izpit in ima dejansko sposobnosti, da opravi nastop brez napake, od pritiska lastnih ambicij zmrzne in pozabi vse, kar zna. 

Pritisk, ki nam ga zadajajo ambicije, odvisnost od tega, da dosežemo cilj, da smo pohvaljeni in sprejeti, je včasih tako velika, da nič od tega ne moremo doseči. Misel na prihodnost nam odvzema sposobnost, da bi pokazali nekaj v sedanjosti.

Lahko si rečemo, da ni večje motivacije kot da uresničimo to, kar smo si zadali in se dokažemo drugim. Ampak če smo zaradi tega ves čas anksiozni, zategnjeni in izčrpani, potem to ni najboljši način, da pokažemo, kaj znamo.

Alternativno gorivo - “flow”

Verjetno ste že slišali, da stvari, za katerimi se ne ženemo, pridejo same od sebe, da tisto, kar delamo neobremenjeni in sproščeni, lažje in hitreje dosežemo. Da naredimo najboljši vtis, kadar nam to sploh ni pomembno in da se stvari, kadar sledimo naravnemu razvoju, brez prehitevanja in forsiranja, odvijejo bolj gladko, po scenariju, ki bi ga težko sami predvideli.

Se morda ravno v odsotnosti našega hotenja, našega hrepenenja, našega forsiranja in truda skriva to, kar bi radi dosegli? Kajti vsaka ambicija, želja, trud, cilj in pričakovanje je vezano na prihodnost. In misel na prihodnost, na to, kako jo bomo dosegli in kaj če je ne bomo, nas blokira v sedanjosti. Blokira našo kreativnost, pogum, vitalnost in samozavest. 

Vsa energija, ki jo nujno potrebujemo v sedanjosti, odteka v prihodnost in nam preprečuje, da bi z dušo in telesom biti prisotni pri tem, kar počnemo. In bolj, ko nam energija odteka v prihodnost, bolj čutimo napetost, ki jo ustvarja razmik med našimi ambicijami in situacijo, v kateri se trenutno nahajamo, bolj so nam stvari težke in naporne.

Torej, da bi dosegli svojo prihodnost, moramo nanjo pozabiti. Da bi dosegli svoje ambicije, jih moramo preklicati. In ko se to zgodi, ne izgubimo rdeče niti in vizije, ampak si povrnemo svojo energijo, jo skoncentriramo v danem trenutku, jo vložimo v dejanje in se ne hranimo s ciljem, ampak procesom samim. 

Smo v stanju “flow-a” ali “pretoka”, ki predstavlja alternativno gorivo ego ambicijam. Princip, katerega korenine prihajajo iz taoistične filozofije, uči, da so stvari popolne takšne kot so in da pridejo same od sebe, brez vmešavanja našega ega, naših pričakovanj in ambicij, zato se nam ni treba tako zelo mučiti in angažirati, ampak se moramo samo odpreti za njihov prihod. 

To ne pomeni, da smo pasivni in čakamo, da se nekaj zgodi samo od sebe, ampak smo aktivni, le da pri tem v prvi vrsti ne služimo svojemu egu. In ko se naš ego umakne, se stvari še vedno realizirajo, le da se to zgodi bolj lahkotno in brez napora. Na ta način prihranimo največ energije in imamo dovolj čist um, da lahko v polnosti izkoristimo svoj potencial, ki ga ne kalijo pritiski, pričakovanja in misel na prihodnost. 

Ego ambicije delujejo tako, da smo ves čas zategnjeni in mislimo, da se bomo lahko oddahnili na cilju, “flow” pa lahko pride le, če se oddahnemo že prej. Ko ego umakne svojo šalčko, ki jo vedno pristavi k vsemu, kar počnemo, se končno naredi prostor, da pride ustvarjalni tok, ki nas navdihuje in deluje skozi nas.

 “Flow” je stanje, v katerem delujemo, kot bi bili vodeni - pišemo kot bi nam nekdo narekoval, govorimo, kot bi nam nekdo polagal besede v usta, odločamo se, kot da se ne moremo narobe odločiti, razmišljamo kot, da nas ni ničesar strah.

Vse prihaja samo od sebe, ker smo prisotni in odprti. Delujemo, ampak brez ambicij našega ega. Smo nežni in hkrati prodorni. Ne stavimo na silo, željo po nadzoru in osredotočenost na cilj. Smo v sedanjem trenutku, v katerem sprejemamo stvari takšne kot so in od njih nič ne pričakujemo. Paradoksalno pa je ravno akcija v kateri se ne naprezamo, najbolj učinkovita akcija.

In čeprav je taoistični koncept “akcije brez- akcije” ali “Wu Wei”, današnjemu svetu tuj, je zanj še kako potreben. V zahodni družbi zaradi miselnosti, da stvari lahko dosežemo le, če nanje na vsak način želimo vplivati, da jih usmerjamo, trdo delamo in se trudimo, težko verjamemo, da obstaja alternativen, enako uspešen način delovanja, ki ga ne spremlja takšna kolateralna škoda, kot spremlja ego ambicije. Mnogi ljudje ne morejo verjeti, da se lahko stvari zgodijo tudi brez njihovega poseganja vanje in ne morejo videti, da se to pravzaprav dogaja ves čas.

Svet se vrti. Vrtel se bo tudi brez nas. Stvari gredo svojo pot, pa če nam je všeč ali ne. Obstaja vrsta procesov, ki so priča našim uspehom in neuspehom, pa nanje nismo vplivali. Tudi takrat, ko mislimo, da imamo mi prste zraven, se stvari niso zgodile zaradi nas, ampak so se zgodile zaradi tisoč in enega pogoja, s katerim nimamo nič skupnega. 

In bolj, ko se zavedamo, da se stvari dogajajo tudi brez našega poseganja, bolj ko smo ponižni do stvari, ki so izpod našega nadzora, bolj se lahko predajamo naravnemu toku, ki nam prinaša, to kar potrebujemo in v tem uživamo. 

Lažje sprejemamo vse mogoče izide naše prihodnosti in delujemo v sedanjosti. Delujemo zaradi delovanja samega, brez strahu, kaj bo od tega imel naš ego. To v naše življenje prinese nesluteno lahkotnost in mir. Lažje se spopadamo z neuspehi, s spremembami, s stresom in pričakovanji današnjega sveta. Razvijamo se hitreje in posledično ravno zato, ker nismo osredotočeni zgolj na cilj, delamo korake bližje k njemu.

Ker nikogar nočemo impresionirati, smo sproščeni in naravni. Kadarkoli smo uspešni, naš ego ne poka po šivih, ampak ostane prizemljen in kadarkoli se srečamo z neuspehom, se ne dajemo v nič, ne izgubljamo motivacije in nismo depresivni, saj tega ne povezujemo z občutkom lastne vrednosti. 

Ko naredimo napako, vemo, da je to del procesa, ne pa naša šibkost. Namesto, da izgubljamo energijo z obtožbami, jo lahko usmerimo v to, da napako odpravimo.

Med delom sledimo viziji in poslanstvu, a hkrati ne razmišljamo in planiramo preveč vnaprej. Delujemo spontano, primerno situacijam, v katerih se znajdemo. Kadar se srečamo s kritiko, jo v primeru delovanja iz ego ambicij težko prebavimo, kadar pa delujemo v flow-u, ni pomemben naš ego, zato kritike ne vzamemo osebno. 

Ne obotavljamo in ne sabotiramo se zaradi perfekcionizma, saj se lahko sprejmemo takšne kot smo in si damo priložnost za učenje in razvoj. Ko ustvarjamo tega ne počnemo zaradi svojih koristi, ampak zaradi tega, kar bi radi dali in prispevali drugim.

In bolj, ko pozabimo na vse, kar nam obljublja cilj, bolj se zavemo, da vse že imamo in da je bistvo v tem, da lahko damo. Da smo lahko prisotni in sproščeni v samem dejanju in ne v njegovem rezultatu, kajti naša prihodnost se ne piše v prihodnosti, ampak se ustvarja v sedanjosti. In nobeno sanjarjenje o naši prihodnosti, noben strah pred njo, nobena strategija je ne zmore oblikovati tako, kot jo bo oblikoval sedanji trenutek, ki je dovolj sam po sebi.