“Mood za butle”

Ko sem bila majhna, sva s prijateljico odprli frizerski salon. Zbirali sva prispevke, potem pa kupili potrebni material in frizirali okoliške otroke. Poimenovali sva ga “Frizerski salon za butle”. Soseda nama je prišla povedati, da je ime žaljivo in naj ga takoj spremeniva. Kazalo je, da to najinih mlajših obiskovalcev ne moti, zato je nisva ubogali. Zagotovo to takrat ni bilo povezano z nobenim duhovnim odkritjem, bili sva zgolj nagajivi deklici, a če danes pomislim, bi z veseljem zakorakala v takšen frizerski salon, ker vem, da je biti v “moodu za butle” velika duhovna veščina.

Ljudje današnjega časa smo bili vzgojeni z razsvetljenskimi vrednotami. Vrednotami, ki so nam prinesle znanstveno metodo, boljše življenje in izjemno razumevanje materialnega sveta.

Še vedno nam vse, kar je osnovano na razumu, prinaša občutek varnosti in kontrole.

Razum je izjemen aparat, ki smo ga razvili skozi evolucijo, da bi nam pomagal preživeti. Z njim smo si razložili pojavni svet in ga strnili v znanstvene zakonitosti, ki nam tudi danes prinašajo nezanemarljiv napredek. Razum nam je tolikokrat rešil življenje. Zakaj nas ne bi ponesel še dlje?

Iz preteklih izkušenj v materialnem in psihološkem svetu smo sposobni razbrati ponavljajoče sosledje vzrokov in posledic. Ko uporabljamo razum, uporabimo predvidevanje, da se bo nekaj dogajalo še v prihodnje. Logično sklepanje je neke vrste napoved prihodnosti, na podlagi katere delujemo v sedanjosti. A če želimo operirati z razumom, je nujno, da ostanemo znotraj zaprtega kroga spoznanj, v izoliranih pogojih, kjer ni nepričakovanih in neznanih dražljajev. Če torej sprejmemo možnost, da ne bomo upoštevali vseh dražljajev in sil, ker jih enostavno ne poznamo, se lahko zgodi, da bomo potegnili napačen sklep.

Smo prebivalci Vesolja. Zemlje ne moremo izolirati iz njegovega obličja. Informacije ne prihajajo zgolj iz materialnega sveta, kot se nam kaže, prihajajo iz celega Vesolja. Bolj, ko smo odprti za dotok različnih informacij, več možnosti imamo, da bo naš sklep pravilen. To, kar se nam zdi nemogoče in čudežno, je v primeru, da poznamo vse sile, ki botrujejo dogodkom, morda povsem normalno. Vedno moramo vedeti, da živimo v pomanjkanju informacij. Nove lahko pridejo, ko se zanje odpremo in jim damo priložnost s tem, da ugasnemo razum, ki temelji na starih predvidevanjih.

In razum, ki nam je v prvi vrsti služil za to, da bomo razumeli svet in v njem lažje preživeli, nam danes večinoma služi kot sredstvo, s katerim želimo kontrolirati svoje življenje. Omejimo se na določen nabor informacij, znotraj katerega lahko predvidevamo prihodnost. Življenje, ki je vrečka presenečenja, postane z logiko predvidljiv načrt. Postane nekaj, kar bomo sistematično izpeljali. Četudi nas bo naša logika peljala tja, kamor nočemo, ji bomo še vedno sledili, saj imamo tako vsaj kontrolo. In delali bomo logične sklepe, predvidevali na slepo in si zmišljevali pogoje, v katerih se lahko nekaj zgodi, samo da bi imeli občutek nadzora. Pri tem pozabimo, da so informacije s katerimi upravlja naš razum zelo skope. In četudi to vemo, se bomo rajši omejili s tem kar poznamo, kot pa pustili odprte vse možnosti, ostali nevedni in se podali na neznano potovanje, ki ga ne moremo vnaprej predvideti. To bi naredil samo “butel” (haha).

“Butel” je svoboden človek. Človek, ki ne deluje iz svoje glave.

Človek, ki sploh ne razmišlja, ampak je odprt. S tem ne mislim, da je slaboumen in zato vse stvari doživlja bolj preprosto. Mislim na človeka, ki zna razlikovati med stvarmi, ki jih lahko nadzoruje in tistimi, ki jih ne more. V slednjem primeru ostane odprt in neomejen.

“Butel” je lahko izjemno inteligenten človek, celo tako inteligenten, da lahko sprejme tudi svojo nevednost in nemoč ter v tem uživa. Ne oklepa se starih prepričanj, ki si jih je pridobil skozi življenje, ne kopiči informacij in intelektualnega znanja, zato da bi gradil svoj ego, ker ve, da je znanje relativno in spremenljivo.

Lahko umiri svoj um, ko ve, da mu ta ne more pomagati. Ne tuhta, ne premleva, ne analizira. Njegov um je čist in miren. Njegove misli in dejanja ravno zato ne prihajajo iz logičnega sklepanja, ampak iz vseobsegajočega izvira informacij, iz stika z nečim Večjim. Četudi informacije, ki jih prejema niso logične na prvi pogled, jim zaupa in sledi. Zaupa Življenju. Ne zahteva dokazov vnaprej, ne želi potrditev, da se bo zgodilo točno to, na točno določen način. Odziva se sproti in spontano. Prepusti se in je v “moodu za butle”.

Moodu, kjer si malo naiven, vedno v dobrem smislu. Nobena misel te ne žalosti, nobeno prepričanje ne omeji, nobeno razumsko sklepanje ne zaustavi. Lebdiš skozi življenje in si prisoten. Vedno imaš na obrazu nasmeh, ker ti nobena misel ne greni življenja, ker veš, da je vedno vse dobro. Četudi imaš vse razumske razloge za skrb, za strah ali žalost, se smeješ, saj lahko živiš izven logičnih okvirjev, kjer se že vnaprej bojiš tega, kar se še ni zgodilo. Imaš vizijo, a ne planiraš vseh korakov vnaprej. Uporabljaš intuicijo in ne toliko logičnega razmišljanja.

Živiš kot, da je življenje igra. Ne jemlješ vsega smrtno resno. Lahko se nasmeješ življenju in ga opazuješ kot “zunanji opazovalec”, kot da se dogaja nekomu drugemu. Nisi vpet v svoja čustva, misli in situacije, do njih zavzemaš zdravo distanco. Odločaš se lahkotno, saj veš da napake v resnici ne obstajajo. Vse vidiš kot izkušnjo in darilo.

Ne živiš po predvidevanjih kot so: “če ostanem brez denarja, me bodo vsi zapustili”, “če zbolim, je moje življenje uničeno”, “če me pusti punca, nikoli ne bom našel boljše.” Preprosto samo si, pomirjen z realnostjo v tem trenutku. Biti v “moodu za butle” je nov pristop k življenju.

Ljudje namreč menimo, da nekemu določenemu dogodku logično sledi neko počutje, neka situacija, kot da se ne more zgoditi nič drugega. A maneverski prostor, v katerem se povezujeta vzrok in posledica, je prostor, kjer lahko naredimo spremembo. V ta prostor lahko posežejo sile, ki  bodo spremenile pogoje in ustvarile drugačne posledice.

Povezava med vzrokom in posledico ni neizpodbitna. Vedeti moramo, da nismo odkrili vseh kombinacij. Lahko se vprašamo kaj bi se zgodilo, če bi nekdo, ki izgubi ves denar, namesto, da bi zapadel v malodušje, ostal pozitiven in nasmejan? Kaj če bi nekdo, ki je zbolel, namesto, da bi vrtel črne scenarije, ohranil vedrino in naravananost za razvoj? Kaj če bi nekdo, ki ga je pustila punca, namesto depresije, čutil  zadovoljstvo in hvaležnost?

Ravno zaradi tega, ker menimo, da neki stvari logično sledi druga, bomo bili že vnaprej negativni. To je naš pogled, to je naša logika, to je naša resnica, ki jo potem spremenimo v realnost. Če bi spremenili ravno ta vmesni pogoj, bi morda bil rezultat drugačen.

Ljudje situacije v svojem življenju ocenjujemo glede na to, kako vplivajo na naš ego. Nekaj, kar nas vrže iz cone udobja, nekaj kar se zgodi nepričakovano, nekaj, kar nam preprosto ni všeč, ocenimo kot slabo. V nasprotnem primeru nekaj ocenimo kot dobro. Glede na to, se pojavi naš odziv. Odzivamo se po programu, ki ga v nas aktivira nek dogodek.

Programi so kompleksi naših čustev in prepričanj, na kratko: naš ego. Ljudje smo si različni in vsak ima svojo logiko, ki bazira na njegovih izkušnjah in vsak reagira s svojimi programi. A kljub temu imamo kot ista vrsta na določeni razvojni stopnji v večji meri podobne programe.

Več, ko je ljudi, ki se na določene situacije odzovejo na točno določen način in dobijo točno določen rezultat, bolj nekaj smatramo za logično. Koliko ljubezenskih pesmi, ki se vrtijo na radiu, govori o tem: “Super! Punca me je pustila; to je dobro za moj razvoj, hvaležen sem za vse, kar sem se naučil” in koliko pesmi ima besedilo v smislu: “Uničil si mi življenje, zlomil si mi srce, maščevala se ti bom, našla bom drugega in potem ti bo žal”. Slednje predstavlja reakcije, ki so nekako logične za človeka.

A kar je za nas logično, še vedno ne pomeni, da je nujno. Če pri določenih dogodkih aktiviramo druge programe, lahko pričakujemo drugačen izid.

Da zamenjamo program, moramo preklopiti na višje frekvence.

Pridobiti moramo povezavo z virom kvalitetne in močne Energije, s pomočjo katere bomo lahko odreagirali, iz stališča človeške logike, povsem nelogično. Odreagirali bomo lahko na način, ki je izven sebičnih, čustvenih in logičnih programov, ki jih navadno uporabljamo ljudje. V nas se bo naselil program poln notranje predaje in brezpogojnega Sprejemanja. Tako bomo avtomatsko preklopili na “mood za butle”.

Nikakor ne mislim, da je to lahko in da vedno uspe na prvo žogo. Naš ego nam ves čas šepeta na uho, celo naše telo nas sili v bolečino, zavračamo nekaj, kar ne poznamo, želimo se prepustiti temu, kar se avtomatsko pojavi, temu, kar se aktivira samo od sebe. Nikogar ne moremo obsojati zaradi tega. Vsi ljudje v sebi nosimo programe, ki se nam v določenih situacijah nekontrolirano sprožijo.

In če lahko ravno takrat za trenutek postanemo “butli”, se morda zgodi nekaj novega. Tudi, ko nimamo enega samega razloga za srečo, tudi ko se vse zdi narobe in bi bilo najmanj logično, da si oddahnemo in nasmejimo, naredimo ravno to. To stori  “butel” o katerem govorimo. In to je nov program, ki ga ljudje še nimamo za logičnega. Program, kjer bi bilo normalno, da nas prevzamejo določena čustva in miselni scenariji, nadomestimo z zaupanjem in odprto radovednostjo.

Če bi se nekdo, ki je ostal brez denarja, veselo smejal in se obnašal povsem vedro, bi mnogi mislili, da to ni logično. In to je dobro. Takrat namreč lahko sredi največje drame ostanemo radostni in odprti za učenje, ki ga pošilja življenje. To ne pomeni, da smo pasivni, flegmatični in neodgovorni; pomeni, da rešujemo svoj problem, le da smo medtem v stanju globokega zaupanja in miru. Na ta način bomo prej prišli do rešitev, prej se bodo v našem življenju pojavile nove priložnosti, prej bomo dojeli kaj nas Vesolje uči in prej bomo opravili teste.

Ko sem se sama znašla v življenjski situaciji, v kateri sem vedela, da me čakajo velike spremembe s katerimi bom morala opustiti stare navade in cono udobja za katero sem takrat menila, da mi ustreza, sem bila obupana. Moja prihodnost je bila čista neznanka.

Ko sem se razšla s fantom, sem mislila, da bom za vedno osamljena in da ne bom spoznala novih ljudi, ker sem preveč introvertirana. Nisem bila v najboljši psihični kondiciji, vedno bolj sem hujšala, nisem vedela kje bom živela naslednji mesec, zaključevala sem študij in zdelo se je, da se moja slika o prihodnosti podira. Zaradi tega sem bila zagrenjena in pred seboj nisem videla nobene svetle točke. Ko se je zdelo, da bo šlo vse le še na slabše, se je zgodila intervencija Višje sile.

Po zanimivem spletu okoliščin se je pojavila priložnost, da se udeležim dvotedenskega tečaja, kjer sem bila lahko ves čas v izjemno kvalitetni, močni in svetli Energiji s pomočjo katere sem se dvignila iz svoje teme. Tam se je začel moj preobrat. Ko je bilo za menoj dovolj treninga, ko sem bila pripravljena na naslednji korak, sem se znašla v izjemnih pogojih v katerih sem ga lahko naredila.

Če bi takrat logično razmišljala, bi rekla da to ni mogoče. Tega tečaja niti slučajno nisem planirala, bil je predrag za moje finančne sposobnosti. Tega, da se bom prijavila zadnji dan pred začetkom, z razmišljanjem nikakor ne bi mogla predvideti. A Vesolje je vedelo, da moram biti tam, preden sem vedela jaz.

Naša logika ne ustavi Višje ureditve.

Nekatere stvari se pač morajo zgoditi in se bodo, po poti, ki jo ne moremo napovedati z logiko. Prav zato je včasih zabavno čakati v nevednosti in biti v “moodu za butle”.

Naposled sem v tem času ugotovila tudi, kaj je moje poslanstvo in razumela kaj terja, da ga uresničim. Nisem se več pritoževala nad svojo usodo, dojela sem, katere teste moram opraviti in da je bolje, kot da se pritožujem nad njimi to, da jih začnem opravljati.

S tem sem se predala Energiji. Rekla sem si, da bom sprejela karkoli mi bo prineslo življenje. Če bo to bolečina, jo bom sprejela, če bo osamljenost, jo bom sprejela, če bo pomanjkanje denarja, ga bom sprejela. Vse, kar me čaka, sem videla kot priložnost za rast, ki je ne morem zaobiti. Bila sem hvaležna za to, kar me Vesolje uči, bila sem hvaležna za vse naloge, ki so mi bile naložene.

Odločila sem se, da bom preprosto nehala skrbeti. Da bom prenehala razmišljati o tem, kje bom živela, kaj bom počela in s kom bom bila čez en mesec, ampak da bom rajši “butel”, ki nič od tega ne ve.

Potem sem s časom postajala vse bolj vesela. Moje življenje je spet dobilo žmah. V tem trenutku se je moje življenje odvrtelo v drugo smer.

Niti eden od mojih črnih scenarijev se ni uresničil. Življenje mi je ponudilo roko. Roko v obliki pravih ljudi ob pravem času. Ravno zato, ker sem se odzvala drugače. Na vsakem koraku sem čutila, da se mi odpira nova priložnost.

Bolj, ko sem bila v “moodu za butle”, bolj so se stvari reševale same od sebe. Verjela sem, da se bo vse, kar se mora zgoditi, zgodilo povsem naravno in brez pritiskov, brez mojega posredovanja. V kratkem času se je moje življenje popolnoma spremenilo. Spoznala sem izjemne ljudi, ki mi danes vlivajo pogum in stimulacijo za razvoj. Dogajajo se mi stvari, ki si jih sama s svojo logiko ne bi mogla niti zamisliti. Tudi tokrat sem lahko jasno začutila, da življenje zares ve kaj dela.

Če bi se lahko danes vrnila nazaj k sebi pred dvema letoma, bi si rekla, da mi ni treba za nič skrbeti, da me ni potrebno biti strah, da se vse odvija v moje najvišje dobro. Rekla bi si, da naj uživam v procesu, naj uživam v “zdaju”. Če bi takrat videla svojo prihodnost, bi se je veselila.

Ravno zato, ker ljudje ne vemo kakšna je in nimamo nobene gotovosti, postanimo “butli”.

Zavedajmo se, da obstajajo sile, ki nas vodijo po poti, ki je sami ne poznamo.

Če vas morda ravno zdaj skrbi kako se bo odvila vaša prihodnost, lahko v danem trenutku globoko vdihnete ter začutite, da je za vas poskrbljeno. Ne zaupajmo svoji logiki, ker je preteklost, zaupajmo Vesolju, ki je preteklost, sedanjost in prihodnost naenkrat. Zaupajmo tistemu, ki ima več informacij.

Biti v “moodu za butle” zahteva preprosto otroškost, ki v današnjem svetu ni preveč cenjena. Tisti, ki k življenju pristopa na otroški način, se večkrat smatra za neodgovornega in neresnega človeka. Ljudje se trudimo in izčrpavamo, da bi nekaj dosegli, da bi nekaj rešili. Ko se srečamo z izzivom, menimo, da bolj ko se bomo mučili, bolj ko bomo napenjali možgane, prej nam bo uspelo. K težavam pristopamo z resnostjo in odgovornostjo, smo zategnjeni in zaskrbljeni. Kako naj bi v tem stanju sproducirali kaj dobrega?

Mogoče nam vseeno uspe, a pri tem izgubljamo svojo življenjsko energijo in se trošimo. Potem plačujemo posledice stresa, skrbi in tuhtanja ter potrebujemo več časa, da se regeneriramo in sestavimo nazaj. Če to traja dolgo, začne naše telo sčasoma izgubljati vitalnost, pospeši se proces staranja, pojavijo se avtoimune bolezni, izgorelost in podobno.

Ego pomembnosti nas nagovarja k prepričanju, da mi upravljamo s celim svetom in držimo vse vajeti v rokah. Ljudje tako živimo, kot da nas nihče ne more nadomestiti, kot da je vse odvisno od nas.

Ko se soočimo z nalogo, jo lahko sprejmemo, brez da bi zraven sprejeli tudi težo, ki nam jo prinaša iluzija pomembnosti.

Zares pomembno je samo to, da se razvijamo in da smo aktivni. Prav zato je dobro biti v “moodu za butle”. Svojih nalog se tako lahko lotimo z nasmehom in vedrino. Imamo naravnanost, da bomo nekaj naredili po svojih najboljših močeh in dali od sebe toliko kot zmoremo v tistem trenutku.

Stvarem, ki jih ne moremo nadzorovati, bomo pustili svojo pot. Sebi in drugim bomo oprostili za napake, ker smo vsi ljudje. Ne bomo si nalagali nemogočih nalog in se potem krivili, če ne bo šlo vse po načrtu. Ne bomo se obremenjevali s perfekcionizmom, ker smo vsi na poti učenja. Ne bomo precenjevali pomembnosti naših akcij, saj smo na nivoju Vesolja le majhen kamenček v ogromnem mozaiku. V končni fazi stvari ne vodimo mi, ampak jih vodi Vesolje. Občutek majhnosti se nam bo pomagal razbremeniti.

Ta, ki bo znal biti v “moodu za butle” in bo imel kot otrok odprto srce, bo lažje in bolj uspešno jadral skozi življenje. Odprto srce je najlepše stanje s katerim lahko doživljamo Svet. Takrat živimo iz srca in ne iz glave. Naše srce je bolj neposredno in preprosto.

V odnosu do Vesolja smo vsi ljudje otroci, otroci Vesolja. Če bi to zares dojeli, bi se tako tudi obnašali. Bili bi zvedavi in sledljivi. Učili bi se od tistega, ki več ve in mu zaupali z otroško naivnostjo.

Vse naše težave s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, lahko razumemo, lahko jih intelektualno razvozlamo, lahko razpravljamo o njih, analiziramo in doumemo njihove vzroke, a to jih ne bo ozdravilo. Ozdravi jih lahko le odprto srce. Če bomo z intelektualnim načinom pristopali k našim težavam, jih bomo razgradili na prafaktorje, a to nas ne bo spremenilo niti za odtenek.

Pomembno je, da v življenju težimo k stiku z bolj kvalitetnimi Energijami. Te nam bodo pomagale pri naši transformaciji. Nanje se bomo lahko naslonili, ko se bomo odločili postati “butli”. Dostopne so vsem ljudem. Vsak lahko začne trenirati ego, meditirati, se sproščati, preizkušati različne metode in raziskovati svet Energij. Tega se lahko učite sami ali si poiščete pomoč. Vaja dela mojstra. Odločitev in iskrena naravnanost vas potiskata naprej.

Ko vas posrka kolesje evolucije, se začnete spreminjati z izjemno hitrostjo. Teste, ki so jih nekateri opravljali celo življenje, lahko opravite v občutno krajšem času. Bolj, ko se boste osvobajali, bolj kvalitetno bo vaše življenje. Da bi to naredili, se morate predati.

Ko ljudje k temu pristopimo z razumom, želimo najprej dokaze in potrditve, da bi potem lahko verjeli in se predali. V duhovnem svetu je drugače: najprej se je potrebno brezpogojno predati in potem dobimo dokaze. To je znak, da smo spustili ego. Tisti, ki se bo slepo predal, tistemu bodo dani vsi dokazi. Tisti, ki bo vedno dvomil, bo težko našel dokaz. Zato bodite “butli”.