Speči buda- umetnost počitka

Buda se ponavadi pojavlja v lotosovem položaju, meni pa je najbolj pri srcu Buda pri počitku. Njegov blažen nasmešek, me vedno spomni na to, da bomo legli k pravem počitku šele, ko nas želje ne bodo več preganjale. Ko zares počivamo, uživamo v tem, da nam nič ni treba. Nekdo bi rekel; "Ah, kaj pa je to kaj takega? To lahko vsak!" Poskusite!

Kdo od nas lahko zares počiva, brez, da ga nekaj moti, brez, da ima slabo vest, brez, da bi nekaj rad spremenil, brez, da bi ga mučile misli, brez, da bi ga nekaj žrlo v ozadju…Ko počivamo, se spočije naše telo, duša ne.

Kvaliteta našega notranjega počitka je odvisna od tega koliko smo se sposobni sprostiti in predati, koliko lahko zaužijemo dani trenutkek. Počitek je umetnost. Ne zna vsak počivati kot Buda.

K notranjemu počitku nas ne pusti naše večno nezadovoljstvo, ki se ga trudimo zadovoljevati vsak dan znova.

A kdaj se ta cikel konča? Se morda takoj po zadovoljitvi ustvari novo nezadovoljstvo, ker ga v resnici nikoli nismo potešili?

Ali je to, kar nas zjutraj zbudi veselje do življenja ali je breme, da ga moramo izkoristiti, strah, da nam polzi iz rok? Da moramo hitro uresničiti svoje sanje, prepotovati svet, vzgojiti otroke, narediti kariero, se dokazati drugim, zato, da bomo imeli občutek, da smo dobro živeli.
A kaj pomeni dobro živeti?

Prisilni počitek v času te krize je bil zame dobrodošel. Rast nas je silila, da se je vsak potegoval za čimvečji kos potice. In moja glava je bila okupirana s tem, kaj še moram narediti. In morda mi ni treba.

Ko sem povezana z Energijo, ni važno kje sem, kaj imam, koliko stvari sem obkljukala, ali me imajo ljudje radi ali ne. Kotički ust se mi sami od sebe dvignejo, lica se mi napnejo, mravljinci so v mojem telesu in metulji v mojih prsih, val za valom prihaja užitek. Ležem, ker bi rada uživala, dokler traja.

Takrat zares počivam. 🙏