Toleriraj neprijetna čustva

Če nekomu, medtem ko ima koleričen izpad ali epizodo ljubosumja rečemo, da naj samo čuti svoja čustva in se jim preda, lahko kmalu kličemo rešilca. To je slab nasvet, ker problem te osebe ni, da čuti premalo, ampak preveč. Celo toliko preveč, da noče več čutiti. Zato bi ta oseba naredila vse, da se ta emocija konča, ker je njen živčni sistem ni sposoben tolerirati! 

Zaradi te intenzivnosti ta oseba dela nerazsodne odločitve in ne more kontrolirati svojih emocij. Če ste se kdaj počutili grozno tesnobne ali anksiozne, je bila zadnja misel, ki vam je padla na pamet to, da bi ostali s temi občutki, jih validirali in sprejeli. Ne, iskali ste načine, da se končajo!

Ampak, ko jih nočemo čutiti, bomo izbrali najslabše strategije, da jih odpravimo. To je kot bi nekdo želel počistiti umazano podstrešje, brez da vstopi na podstrešje. Vse rešitve, ki bodo izhajale iz tega bodo neučinkovite, časovno potratne ali bodo naredile več škode kot koristi. To so strategije- beži, tlači, izklopi ali preprečuj za vsako ceno.

Vse to so strategije, ki se umikajo od čutenja. Vse samo, da ne doživim te jeze, da ne bo več te grozne tesnobe, da ne bo več te nadležne anksioznosti! Ali to počnemo s tem, da želimo na silo spremeniti svoje okoliščine oz. ljudi, ki misliš, da jih povzročajo ali pa najdemo načine, da se disociramo od sebe in čustva otopimo ali potlačimo. Se pravi norimo in krivimo, ker je podstrešje umazano ali pa se pretvarjamo, da ni. V vsakem primeru ostane umazano. Nobena od teh strategij ni pravo ravnanje s čustvi.

Kaj torej naj naredimo, ko se pojavi močan občutek, ki ga nočemo čutiti? Na primer žalost, ki nas tako duši, da komaj dihamo? Kaj naredimo, da tega občutka ne potlačimo, hkrati pa ga reguliramo, da ne prevzame NADZORA nad nami in našim življenjem? Da zaradi tesnobe ne odpovemo svojih planov, jočemo cel dan pod odejo ali obtožimo nekoga, da je kriv za naše počutje?

Prvi pogoj je, da žalost lahko toleriramo v telesu, da jo lahko kasneje tudi reguliramo. Da lahko dopustimo njen obstoj, kar nikakor ne pomeni, da se temu občutku podredimo. Pomembno je samo, da temu ne sledi nobena akcija in strategija preprečevanja čutenja. Ko čutimo pridobivamo moč nad čustvi, ne pa jo izgubljamo.

To pomeni, da mora biti naš živčni sistem dovolj reguliran, da se lahko sooči z nelagodjem in ga NE interpretira kot življenjsko nevarnosti. Ko je živčni sistem uravnan lahko prenese stres. Se pravi je prvi pogoj, da čustva lahko reguliramo in ne potlačimo to, da pokažemo našemu živčnemu sistemu, da bo ta občutek v telesu preživel.

Pogosto se zgodi, da smo v preteklosti doživeli situacijo, ki nam je spodbudila močno čustvo, ki ga v tistem trenutku nismo bili sposobni sprocesirati. Zato se je ob tej emociji pojavila hkrati panika. Pri nekaterih se je panika pojavila, ko so doživeli močan občutek sramu, pri nekaterih ko so doživeli občutek zavrnjenosti, pri nekaterih ko so se počutili nemočne, pri nekaterih ko so se počutili same ali manjvredne…Vsak je imel specifično izkušnjo, pri kateri se je pojavila emocija in sočasno tudi panika, ker je bil občutek preveč intenziven. Zato se ta emocija zveže z občutkom panike in se tudi v prihodnje vedno pojavlja z njo. Ko doživljamo paniko je pod njo vedno čustvo, ki ga ne moremo čutiti oz. ga naš živčni sistem ni zmožen tolerirati.

Sama sem na terapijah pogosto videla kako na plano prihaja neko čustvo in kako ga je prehitela panika. Ob določenih emocijah na katerih sem delala se mi je sočasno aktiviral panični napad. Zato sem morala v varnem okolju s pomočjo terapevta ta občutek odlepljati od panike, ki ga je prekrivala, da sem ga sploh lahko čutila. In malo po malo sem s tem spreminjala celični spomin svojega telesa in ga od-učila, da to emocijo poveže s paniko. Ko se je začela panika sva jo s terapevtom počasi umirjala, da se ni razvila v panični napad. Tako je moj živčni sistem dobil nov dokaz, da lahko čuti, brez da ga zajame panika in ustvarile so se nove nevronske poti in nov celični spomin s katerim zdaj dela moj živčni sistem.

Vem, da se to sliši noro, ampak naš živčni sistem ima svojo avtonomno “osebnost”, ki gre mimo našega uma. Sprogramiran je glede na naše predhodnje izkušnje in dokaze, ki jih je zbrala naša amigdala. Ker je dobro adaptiran deluje avtomatično, kot bitje srca ali goltanje sline. Če ga želimo spremeniti mu ne moremo povedati, da je varen, ker ne razume intelektualnega jezika. Ne moremo ga spreminjati tako, da spreminjamos svoj mindset, ker se ne tiče uma. Razume samo izkušnjo zato mu moramo na telesni, somatski, ekspirični ravni priskrbeti nove dokaze; “Poglej, čutiš žalost, ampak se ti nič ni zgodilo. Preživel si. Varen si. Vse je ok!”

Zato je potrebno poiskati ustrezna in varna terapevtska okolja, kjer lahko v procesih to spodbudimo, doživimo in sprocesiramo. 

Za regulacijo, ki bo zahtevala veliko potrpljenja, najbolj delujejo najbolj preproste tehnike. Sprehod v naravi, fizična (somatska) aktivnost, tresenje telesa, poslušanje nežnih prijetnih zvokov, petje, dotik- upočasnjevanje na splošno. Vse to, kar iz našega telesa spravlja krč, kortizol in adrenalin. To so stvari, ki po mojih izkušnjah delujejo, da se lahko iz preživetja premaknemo v čutenje, iz glave v telo.

Tako bomo živčnemu sistemu pomagali razumeti, da je ta občutek minljiv in neškodljiv, zato bi si ga bomo dovolili čutiti. Tako ga bomo lažje odstranili in prerasli. Tako kot, ko greš na podstrešje, ga lažje pospraviš. 

Čustva so skrivnost življenja, ki je še nismo razrešili. Nekatera čustva sploh niso naša, čeprav jih nosimo v sebi, ena so ujeta, čeprav bi morala biti opuščena, ena so nujno potreba, ker nas nečesa učijo, ker nas opozarjajo na nekaj…Čustva so nekaj kar nas nihče ni naučil uporabljati, čeprav cel svet stoji na čustvih. Si predstavljate vsa vrata, ki se vam odprejo, če razvozlate to enigmo?