Žalovanje po zdravljenju

Po sprehodu se usedem na klopco, odložim telefon in se ozrem okoli sebe. Zaslišim šepet dreves, ki jih upogiba veter, ptičje petje in sneg, ki se rahlo osipa iz dreves.

Hvaležna sem za mir v sebi. Ni mi samoumeven, ker je v meni večinoma življenja divjala vojna. Ta spokojen januarski trenutek me spomni na mir, ki se poleže na bojnem polju tik po bitki.

V zgodovinskih ali mitoloških filmih po velikih bitkah, kjer se najprej stopnjuje napetost, adrenalin, kjer se gre za vprašanje zmage in poraza, življenja in smrti, vedno napoči tišina.

Tišina z ganljivo glasbo v ozadju, ki daje melanholičen občutek miru. Ko se preživeli, sprehajajo po bojnem polju in gledajo, kaj je še ostalo. Ne glede na to, ali slavijo zmago takoj po bitki v zraku nikoli ni veselja. Vedno je najprej žalovanje.

Ta mir me je spomnil na moja zadnja leta življenja. V meni so se v tem obdobju končale bitke in primež travme, ki je kontolirala moje življenje. Ni več nenehnega boja, adranalin je popustil, moj živčni sistem ne operira več na golem preživetju. Čutim in slišim sebe. In prijetno mi je biti jaz v svojem telesu.

Ampak ne glede na zmago in hvaležnost najprej nisem čutila veselja, ampak žalovanje. Za vsem, kar mi je bilo zaradi tega odvzeto. Včasih sem imela občutek, da se sprehajam po pogorišču vojne in iščem, kaj je še preživelo. Večkrat mi je žal za mladost, ki je zaradi tega nisem mogla izživeti tako brezskrbno, večkrat mi je žal za ljudi, ki sem jih zaradi tega izgubila, za to, kako sem mučila samo sebe, za priložnosti, ki sem jih spustila. Žal mi je za odločitve iz strahu, ne iz srca.

Pomembno je dati prostor tudi žalovanju, ki pride takoj po zdravljenju. Šele takrat vidiš kaj bi lahko naredil drugače.

Ampak takrat nisem mogla in ne obtožujem se za to! Ne glede na škodo, je ta bitka naredila tudi prostor v meni in pepel je naredil zemljo še bolj rodovitno. Čeprav imam občutek, da spet začenjam znova, mi je lepo opazovati vse te popke zelenja, ki poganjajo na tem polju. Čutim, da so bila posejana močna semena in se veselim, da se začnejo kazati.

Ne morem trditi, da v mojem življenju ne bo več bitk, sem pa vedno bolj vesela za vse, kar je ta prinesla in tudi odnesla.