Kaj nas lahko nauči svetopisemska zgodba o Jobu?

Pred nekaj tedni sem spet prebrala Jobovo zgodbo, ki predstavlja osemnajsto knjigo stare zaveze. Z njo sem se srečala, ko sem študirala Jungovsko psihologijo in se k njej vrnila.

Jobova knjiga je napisana kot dialog. Dialog človeka z Bogom. Človeka, katerega vera je na preizkušnji.

Ponavadi se vsaj malo izogibam besedi Bog, zaradi tega, da je ljudje ne bi povezovali z institucijo, hkrati pa zato, ker o Bogu nimam pravice razglabljati kot človeško bitje.
Tokrat se tej besedi ne morem izogniti, saj v resnici vidim, da se bomo ljudje slej kot prej morali prikloniti pred Bogom, kakorkoli ga razumemo.

O tem govori Jobova zgodba, ki opisuje ekstremno preizkušnjo, katere ne bi prestal vsak. Zgodbo berem metaforično in v njej poskušam najti nekaj, kar je univerzalno in arhetipsko za naravo človeka. Govori o naših notranjih stiskah in vprašanjih, na katere so odgovarjale stare religije.

Job je bil predan vernik. Imel je rad Boga in Bog njega. Držal se je vseh zapovedi in ni grešil. Imel je lepo življenje, dobre sinove, ženo, imetje in spoštovanje ljudi. Bil je zgled popolnega vernika.
Satan pa je bil prepričan, da je vsak lahko dober vernik, ko mu gre dobro. Če bi Bog nanj poslal tegobe in mu vzel vse, kar ima, bi se njegova vera izgubila. Bog ni našel razloga, da bi to naredil, a ga je Satan prepričal v nebeško stavo in dejal:

"Samo iztegni svojo roko in se dotakni vsega, kar ima, resnično, v obraz te bo preklinjal!"

Jobu so bile naložene grozne preizkušnje, najprej so mu bili odvzeti otroci in imetje, zatem je izgubil še zdravje, dobil rane po vsem telesu in trpel hude bolečine. Ko ga je videla njegova žena je dejala:»Ali se boš še oklepal svoje popolnosti? Boga prekolni in umri!«

A Job ni preklel Boga. Želel pa je odgovore. Želel se je pogovoriti z Bogom o tem ali si je to zares zaslužil, želel je vedeti, zakaj to počne.

Ko so za njegovo stisko slišali prijatelji, so ga obiskali. Prijatelji so ga svarili, naj se ne spušča v pravdo z Bogom, naj sprejme svojo pokoro, kajti le Bog je tisti, ki pozna vse razloge. Spraševali so se »Ali more biti človek bolj pravičen kakor Bog, ali more biti mož bolj čist kakor njegov Stvarnik?« in govorili »Glej, srečen človek, ki ga Bog opominja, ne zavračaj vzgoje Mogočnega!«

A njihove besede so bile za Joba prazne. Job ni poznal razloga za svoje trpljenje. Zahteval je soočenje z Bogom.

Job je bil prepričan v svojo popolnost. In po pregovarjanju s prijatelji in vseh mukah, ki je preživel iz viharja končno spregovori Bog. Bog mu ne pojasni trpljenja, ampak mu razodane svoje znanje in delo.

Pojasni mu razlike med Bogom in človekom, rekoč: “Ali ti držiš skupaj Gostosevce ali ti rahljaš vezi Oriona? Ali izpeljuješ živalski krog ob njegovem času in vodiš Medveda z njegovimi mladiči? Ali poznaš zakone neba in določaš njegov vpliv na Zemljo?"

Jobu se razodene Bog v vsej svoji veličastnosti. Ko Job resnično SPOZNA svojo majhnost, odgovori: “Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta.”

“Zdaj vem, da vse premoreš in ni ovire za noben tvoj sklep. »Kdo je ta, ki brez znanja zamegljuje posvèt?« Zato sem govoril in nisem razumel reči, ki so zame pretežke in jih ne poznam. Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko. Zato odstopam in se kesam v prahu in pepelu.”

Takrat izgine tudi njegovo trpljenje. Bog Jobu dvakrat povrne vse, kar mu je bilo odvzeto in mu dodeli nalogo, da ljudi uči ponižnosti.

Bog in človek. Že od nekdaj je ta odnos zame zanimiv, ker verjamem, da je religijski aspekt inherenten vsakemu izmed nas, pa četudi ga projiciramo na znanost, materialno in posvetno. Zgodba se lahko bere kot metafora in ima pomemben nauk.

Kdorkoli izmed nas bi že ob najmanjši tegobi prekolnil Boga. Morda tega ne izgovorimo in ne počnemo v religijoznem smislu, ampak že samo nesprejemanje sveta okoli nas, situacij in sprememb, misel o naši popolnosti in neustavljivosti, je neke vrste zanikanje Višje sile in naše podrejenosti. Ampak na koncu bomo vsi, tako kot Job, dojeli svojo majhnost, če ne prej ko se bo Bog postavil pred nas, v kakršnikoli obliki.

Naša vera se utrdi, ko je na preizkušnji. Naša pravda se izjalovi pred Bogom. Ljubiti Boga, ko nas preda Satanu, je utimativni test. Vsak izmed nas bo nekoč zastavljen.