Moje pismo tebi, Navdih

Sedim in nič se ne zgodi. Nič. Razmišljam kaj je krivo za to. Zakaj nič ne pride? Kaj delam narobe, razmišljam preveč ali premalo? Nekaj me duši. Dlje, ko čakam, bolj tesno je v prsih. Bolj me duši. Težje in bolj plitko diham. Bolj in bolj temačne misli me obhajajo. Rada bi nekaj napisala. Čakam na navdih. Človek, ki deluje po navdihu ve o čem govorim. O strahu, da če ne pride zdaj, ga ne bo nikoli. Tega se bojim in to me paralizira. Zaciklam se v krog misli. Kaj če sploh nič ne bo? Nikoli? Kaj, če je izginilo za vedno? Tako je nepredvidljiv. In prva stvar, ki bi jo naredila, da bi ubežala temu strahu je, da bi začela početi kaj drugega. Da neham čakati na navdih. Druga opcija je, da začnem pisati brez navdiha in računam, da se bo pojavil sam od sebe. 

Da zaupam, imam vero. Berem knjigo Umetnikova pot. Pomaga mi, ker me ves čas bodri, da bo navdih prišel, če le začnem. Vsak dan jo nosim v torbi, čeprav vem da ne bom imela časa prebrati niti ene strani, četudi mi bodo naramnice vsak čas razpadle, ker je knjiga pretežka in četudi je stara kakšen mesec, njene platnice pa izgledajo kot da bi jo kupila v antikvariatu, zmečkane in popackane. Ampak jo vzamem s seboj, samo zato da me spomni na to, da me navdih ne bo pustil na cedilu. Na platnici piše: “Skočite in mreža se bo pojavila”. Tako je pri ustvarjanju.

Umetnost je vera.

Umetnost kot kreacija česarkoli, kar še ne obstaja, zahteva močno vero. Vero v nekaj, česar še ne vidiš, pa kljub temu verjameš, da bo nastalo. Je zaupanje in intuicija, je neoprijemljivo in nezanesljivo. Morda samo mislimo, da je tako, ker vedno izgubimo vero, še preden bi lahko kaj nastalo. 

Sedim tam. Občutek je skrajno neprijeten in neudoben. Razjeda me dvom. Samota mi postaja strašljiva, ker me spomni na to, da sva sama. Jaz in bel ekran. Priti bi moral še navdih, pa ga ni. Sem v zadregi, sama pred seboj. Sram me je. Spet sem nasedla, spet sem mislila, da bo prišel, pa ni. Obljubil je. Zadnjič se je napovedal. Moral bi priti. Ali naj počakam še kakšno uro, ali naj se samo neham mučiti? Dam mu še eno priložnost. Vem, da je izmuzljiv; takšen pač je, to moram vzeti v zakup. Vedno znova mu dam še eno priložnost, ker ga rabim, ker sem odvisna od njega. Zato se niti ne morem pogajati o njegovi naravi. Prisili me, da se vedno znova pobotam z njim, čeprav bi mu zamerila za vedno.

In, ko nočem biti več sama z belino, ki seva pred mano, ko nočem biti več sama s pritiskom, ki ga oddaja, ko nočem biti več sama s pričakovanji, ki kličejo po potrditvi, po tem, da zapolnim praznino z nečim spektakularnim, vzamem telefon. Gledam kaj zdaj, v tem čas, počnejo ljudje. Nekaj se jim dogaja, izgledajo srečni, kot da so na pravem mestu. Jaz nisem.

Iz obupa istočasno pišem trem prijateljem. To je največji seznam, ki ga sestavim v stiski samote. Razvrstim jih po tem koliko so mi ljubi. Sprašujem se čigava družba me bo najbolj potolažila, kdo bo dovolj dobro preusmeril mojo pozornost stran od beline ekrana, ki je nisem sposobna zapolniti, stran od bolečine, da me je navdih spet pustil na cedilu. Ampak na koncu to ni važno, upam da se bo vsaj kdo odzval. Včasih se, včasih se ne, včasih ostanem sama, včasih čakam naprej, včasih se navdih naposled prikaže in včasih se ne. 

Ta cikel se ponavlja. Povzroča mi stres in anksioznost. Ne morem se zanesti nanj. Kakšen odnos je to, se jezim! Zakaj ne pride, ko ga rabim? Poskušam se postaviti v njegovo kožo.

Če me kdo nekam povabi in jaz nočem priti, zato ponavadi obstaja razlog. Nočem iti, ker mi ne ustreza način povabila ali mi ne ustreza družba tistega, ki me vabi.

Začela sem se spraševati, če se mogoče tako počuti navdih. Mogoče ni trmast in nepredvidljiv, mogoče sem takšna jaz in zato noče biti v moji družbi.

Nikoli si nisem mislila, da me bo ponovno srečanje z mojo kreativnostjo naučilo toliko o meni. O tem kaj sem in kaj nisem.

Zavrgla sem jo nekje na poti. Kot otrok sem bila prijatelj navdiha. Zdaj bi zajokala, če bi spet prihajal tako vedro in lahkotno, kot je nekoč. Ampak takrat nisem razmišljala. 

Ga je morda to privlačilo? Zamišljam se nad tem, kam vabim navdih zadnje čase. Pričakujem da pride v kaos, v poplavo neurejenih misli in pričakovanj, v nevihto ambicij in neustavljivih potreb po potrditvi. Tja vabim navdih? In se potem jezim, ker ga ni? 

Kot da bi me nekdo povabil na smetišče in pričakoval, da pridem v vsem svojem blišču. Morda moramo za navdih ustvariti pogoje. Morda ga moramo povabiti v prostor, kjer lahko svobodno ustvarja. Morda mu moram za začetek odpreti vrata, narediti pot. Pot v nesnagi mojega uma. Morda moram utišati hrup svojih misli, da slišim kaj mi šepeta. Morda navdih ni nejevoljen najstnik, ampak je moder gospod. Morda si želi elegantnega sprejema. Morda si želi čistoče in reda. Morda si želi družbe gostitelja, ki mu ne bo pametoval o tem kaj hoče, ampak ga bo dejansko poslušal.

Morda moram spremeniti odnos do njega. Včasih vprašamo nekoga za nasvet, pa se vse skupaj sprevrže v to, da mi na koncu poučujemo njega; tistega, ki naj bi nam pomagal. Kaj, če bi pustila, da prosto govori, brez da mu predlagam kaj naj govori? Brez da mu dajem predloge, kako dolgo mora ostati in kako dober mora biti v svoji kreativnosti? Je kreativnost z navodili uma sploh še lahko kreativna?

Služiti. Služiti v veri. Sliši se ambiciozno in abstraktno, neprizemljeno in oddaljeno. Ko si gostitelj nekoga, ki ga ceniš, mu služiš. Opustiš druge opravke in se mu daš na razpolago. Biti na razpolago navdihu, da deluje skozi tebe. To pomeni spustiti sebe, spustiti svoje želje, spustiti svoje ambicije, svoja pričakovanja in potrebo po tem, da nekaj dobiš nazaj, po plačilu svojega ustvarjanja. Ustvarjanje je služenje. Je utišanje ega, zato da se lahko skozi tebe izlije sporočilo Vesolja.

Pravijo, da vse ideje plavajo v Kozmosu, da že obstajajo in se samo rodijo skozi nas; da smo njihov prevodnik. Mi moramo ustvariti pogoje, da se realizirajo skozi nas.  

Ko pišem, ko govorim, včasih skozi mene govori Energija. Govori mi stvari, ki jih sama ne znam, daje mi moč, ki je sama ne posedujem. Samo deluje skozi mene. Takrat jo poslušam. Takrat se ji umaknem s poti. Takrat ne razmišljam in ne tuhtam kako naj bom najboljša, kako naj ugajam vsem okrog sebe, kako naj bom všečna, kako naj bom popolna, kako naj bom dovolj lepa in dovolj pametna. Takrat ni teh misli. Takrat je prostor, kjer se navdih počuti dobro. Kjer sije, kjer se ga sliši. Kjer daje vse, kar je za dati.

Navdih je stvar našega Višjega jaza, ki poseduje dostop do svežih in naprednih informacij. Je pomirjen s trenutkom, je vizionarski in moder. Daje nam podatke, ki jih naše ego ne ve. Z navdihom smo podobni Bogu, Bog ustvarja skozi nas. Kreator nas je oplemenitil s svojo najlepšo lastnostjo: sposobnostjo kreacije. Po tem smo podobni Bogu, po tem se mu lahko približamo. 

In kreacija ni omejena na umetnišno ustvarjanje. Naše življenje je kreacija. To, kako pišemo, kako govorimo, kako rišemo, kako hodimo v službo, kako ustvarjamo naše odnose, kako delamo posel, kako uživamo. Vse to je kreativnost. 

In duh časa nam govori, da bo prebujanje naše kreativnosti izjemno pomembno za to tisočletje. Nekreativne službe umirajo, nadomestila jih bo umetna inteligenca. Ljudje bomo delovali  v službi prevodnikov idej. Človek bo moral prebuditi svojo kreativnost in postati prijatelj navdiha. Napredni ljudje bodo kreativni, ustvarjali bodo novosti za dobrobit človeštva. Navdih se bo pojavil tam, kjer bo lahko naredil največ dobrega za več ljudi hkrati, tam kjer bo njegovo delovanje imelo največ vpliva.

In prišel bo skozi tiste, ki ne bodo mislili samo nase, prišel bo skozi tiste, ki bodo mislili na Zemljo, Vesolje in Človeštvo. Skozi njih se bo, kot šepet Višje sile, manifestiral navdih. 

Zadnje čase poskušam biti bolj prijazna in razumevajoča do navdiha. Dam mu čas. Razveselim se ga, ko pride, namesto, da se jezim nanj. Potrpežljiva sem in ljubeča. Ve, da sem tam in da ga bom čakala kolikor časa bo treba. Naj sam izbere čas. Ne bom ga priganjala, ne bom pritiskala nanj. Počakala ga bom z nasmehom na ustih, pripravljena služiti, ko bo čas za to. Imela bom vero, neomejeno vero v to, da je na poti. Manj, ko bom zahtevala, bolj, ko bom prosta in vedra, manj, ko bom mislila na sebične interese, bolj se bo želel družiti z mano. Upam, da bova skupaj ustvarjala lepe stvari. Brez njega ne bi nastalo nič. Zato, hvala mu.