#3 Tjasa & Ana - Kako voditi novodobne otroke?
Otroci. Vsi smo bili nekoč otroci in na nek način smo še vedno. Otroci sveta, otroci Vesolja. Ampak otroci smo predvsem v naši zgodnji fazi razvoja. Kako takrat otroku ponuditi modro vodstvo? To naj bi bila naloga staršev.
In naloga staršev je včasih zapletena, ker se v njo vmešajo še čustva, blokade, nesprejemanje in stare bolečine. Na plan lahko privrejo mnoga vprašanja in dvomi o tem, kaj je dobro in kaj je prav. Kdo so bitja, ki se rojevajo danes? Kaj nas imajo za naučiti? Kako jih lahko razumemo? Kako se jim lahko približamo, brez da jih poškodujemo?
Sama še nisem mama. Lahko bi rekli, da zaradi tega nimam pravice govoriti o tem. To je res. Zavedam se, da je vse lažje v teoriji. A če o odnosu starš-otrok ne morem govoriti kot starš, lahko o tem zagotovo govorim skozi oči otroka. Bila sem otrok, ki je okolico zaznaval drugače in je kmalu ugotovil, da svet ni narejen po njegovi meri. Imela sem lepo otroštvo in zelo sem hvaležna za svoje starše. Igrala sem se v gozdu, bila sem ustvarjalna in imela veliko domišlije. Večkrat pa sem odplavala v svoje svetove, ki jih ni nihče razumel. Mami me je spraševala kaj počnem, pa ji nisem znala razložiti.
V mojem zgodnjem otroštvu, so moje lastnosti bile še nekako sprejemljive, ker so spadale pod naivno otroškost, ampak starejša ko sem postajala bolj so bile definirane za čudne. Ker nekako nisem šla v sistem, sem tudi sama to mislila o sebi. Vstop v osnovno šolo je bil zame zelo stresen, ker sem iz dneva v dan spoznavala, da nekaj ni v redu z mano. Nikjer nisem našla sprejemanja. Vse svoje pomanjkljivosti sem sicer znala kompenzirati s pridnostjo in vztrajnostjo, a sem pri sebi ves čas vedela da nekaj ni ok. Da ne sledim, da nisem tako dobra kot so drugi in da moram skriti svoje “napake”. Moje sposobnosti so bile v okolju takšnem kot je, definirane kot nesposobnosti.
Šele na faksu sem na lastno roko preverila, če to drži. Testi so pokazali, da imam disleksijo in motnje pozornosti v precej močni obliki, tako da so mi že tam povedali, da imam malo možnosti, da bom sploh lahko diplomirala. Ampak sem. Naredila sem tudi še kaj drugega, ampak vedno z zvestim spremljevalcem; Glasom, ki mi je ves čas govoril, da nisem dovolj, da mi ne bo uspelo, da je nekaj narobe z mano. Zato ker moje sposobnosti, nikoli niso bile opazne, nikoli niso bile nagrajene, ker so bile definirane kot napaka in ovira. In ta glas se na vsake toliko še danes oglasi. Potrebovala sem veliko časa, da sem pridobila osnovni nivo samozavesti, da sem premagala notranje stiske in svojo zaprtost.
Kot otrok sem pogrešala samo odprto srce. Samo to. Ker sem čutila stvari. Nisem znala govoriti o njih, sem pa vedela da so. In ko danes opazujem otroke, ki se rojevajo z drugimi sposobnostmi, ko opazujem kako jih še vedno želimo potisniti v zastarel sistem, kako želimo njihove sposobnosti označiti za problematične, samo zato ker jih ne znamo voditi, kako jih želimo polepiti z etiketami o posebnosti, ker ne gredo v sistem, si želim da bi ljudje namesto tega, pokazali iskren namen prisluhniti tem dušam. Se naučiti njihovega jezika in jih na ta način voditi. Ne bom rekla, da njihove lastnosti niso naporne, imajo pa potencial. Potencial, da svet popeljejo v druge vibracije. Dajmo jih to priložnost.
Za Ano sva svoje znanje pridobivali v metodi Life Techology. Ana trenira že 10 let in ima veliko izkušenj na področju vodenja otrok. Upam, da bo ta podcast kakšnemu staršu ali učitelju pomagal razumeti svojega novodobnega otroka in bo njegovo pot lahko naredil lažjo.
Prijetno poslušanje.