Preveč spiritualnosti?

Ko sem pri dvaindvajsetih letih začela svoj prvi partnerski odnos, za katerega sem takrat mislila, da bo iluzorično rešil vse moje težave, so se takrat v resnici težave šele začele. 

Takrat sem prvič začela opažati, da nekaj ni ok, ker se je takoj v začetku tega odnosa, ki je bil seveda odnos z nekom z izogibajočim stilom navezanosti, aktivirala moja travma, z njo pa vsa panika, anksioznost, tesnoba, jeza, kontrola, strah pred zapuščenostjo, ljubosumje in še bi lahko naštevala…Teh odzivov nisem mogla kontrolirati, čeprav sem si jih želela, kar sem dojemala kot svojo nemoč in veliko hibo. 

Vse to je bilo nekaj, kar je še dodatno rušilo mojo samozavest in mi dajalo občutek “nekaj je narobe s tabo.” Na to se je pripelo ogromno občutka sramu, krivde in samoponiževanja…

Vedela sem, da moram to nekako rešiti. Z uradno psihiatrijo pri 16ih nisem imela dobrih izkušenj, zato sem se vrgla v spiritualnost in alternativo, s katero sem se že nekaj časa spogledovala. Duhovni svet, meditacija, brezpogojna ljubezen in sprejemanje,  treniranje ega, “Vsi smo Eno”, kanaliziranje višjih civilizacij, psihedeliki…

Ja, ogromno sem se naučila na tem področju in pridobila veliko sposobnosti. Začutila sem univerzalno Varnost, ki ni varnost očeta in mame na Zemlji, ampak varnost Izvora. Tam sem našla veliko miru in se naučila spustiti svojo kontrolo, svoj ego in zaplavati v višje sfere….Čeprav je bila to pomembna stopnica na moji duhovni poti.

TA SPIRITUALNOST NI OZDRAVILA MOJE PRIMARNE TRAVME V ODNOSIH! 

Moji odnosi so kljub vsej meditaciji in spiritualnim tehnikam še vedno bili osnovani na podlagi rane -  dinamike anksiozen in izogibajoč stil navezanosti, ki se je nisem mogla znebiti. Ta me je čakala v mojem živčnem sistemu in v mojem telesu, ko sem jaz plavala v višavah….In ko je prišlo do neke situacije v odnosu se je ta spet aktivirala.

S spiritualnostjo nisem naslovila tega, kar je najbolj bolelo v meni. S tem sem se včasih samo še bolj disociirala od sebe in se pretvarjala, da so to nepomembne “ego” stvari…Ampak moj notranji otrok je želel točno to: vse ne-spiritualno. Ni želel nasveta višjih civilizacij, ni želel eno uro meditiranja, ni želel psihadelične izkušnje, želel je surova zemeljska čustva- neutolažljiv jok in jezo, osvoboditev ujetih emocij na telesni ravni, prepoznanje mojih človeških potreb, želel je, da sem videna in slišana- ne kot abstraktna duša, ampak samo kot Tjaša. Da sem ovrednotena in sprejeta v svoji popolni nepopolnosti- najprej od sebe. Da se počasi skozi izkušnje naučim, da je varno biti v svojem telesu in razdraženemu živčnemu sistemu pokažem, da se lahko potolažim, umirim in da zmorem, ko mi je težko. 

Da lahko toleriram neprijetna čustva in senzacije v telesu- tudi ko me nekdo zapušča. Da ranjene fragmentirane delčke sebe prikličem nazaj vase in jih začnem sestavljati v celoto avtentičnosti. To sem naredila šele v zadnjih 4 letih. To je naredilo največje spremembe pri tem kako reagiram v odnosih, h komu gravitiram in kako vidim sebe. To mi je najbolj pomagalo, da sem ustvarila varen stil navezanosti.

Morda to še vedno spada pod alternativne metode, ampak bolj telesne, zemeljske, človeške.

Zato se kot nekoč zaprisežena spiritualka danes posuvam s pepelom, čeprav sprejemam svojo pot in vem, da je imela svoj smisel. Ampak vem tudi, da biti spiritualen NE pomeni ozdraviti travmo, ker so za to potrebni povsem drugi prijemi. Ker gre za popolnoma drugačen princip. 

Zato zdaj pogosto opazim “travmatizirane spiritualce” (brez slabega prizvoka), ki so zelo energijsko odprti in nadarjeni, ki so ogromno odmeditirali, šli na svete kraje, vzeli sveto medicino, se ukvarjajo s kristali, odlično kanalizirajo, ampak niso naslovili rane iz otroštva, ker so se s spiritualnostjo še bolj disociirali od nje.

Zato zadnja leta ne govorim več toliko o meditaciji, ne govorim o “vse je Eno”, “vse je Ljubezen” spiritualnih konceptih, ne govorim o egu, ne govorim o psihadeličnih izkušnjih, ne zato, ker mislim, da je to brezveze, ampak ker mislim, da za nekoga, ki ima travmo in nereguliran živčni sistem to ni primerno. 

Ker na to gledam popolnoma drugače in sem zaradi tega tudi spremenila svoj način dela. Mislim, da je pri zdravljenju treba iti po vrsti in previdno.