Izgubljeni delčki tebe

Nekje sem slišala, da v vsaki situaciji, ki je preboleča, da bi jo lahko prenesel v tistem trenutku, v vsakem travmatičnem dogodku ali nezdravem odnosu pustiš delček sebe.

In da je tvoja naloga, da skozi življenje te delčke, to energijo, ki si jo izgubil na tistem mestu, dogodku ali ti jo je ugrabil nek človek, poiščeš in si jo vzameš nazaj.

Čeprav vem, da to ni mišljeno dobesedno, sem se sama kdaj res simbolično vrnila na mesto, kjer sem na primer jokala za fantom, in to moč, ki sem jo tam izgubila, v mislih vzela nazaj.

Rekla sem si; “Na tem mestu sem pustila delček sebe. Zdaj je čas, da si to energijo vzamem nazaj.” In na nek način sem vedela, da ta dogodek ali človek nima več moči nad mano.

Kajti samo, ko si sestavljen in celovit, se lahko čutiš in živiš. Dokler so koščki tebe raztroseni in puščeni pri različnih ljudeh in dogodkih, tvoja moč ni skoncentrirana v tebi, zato se vedno iščeš. Iščeš se v znunanjih potrditvah in identitetah, v sebi pa si prazen.
Nekatere delčke sebe sem že pobrala, na določena mesta se še nisem vrnila…Pa vem, da to niso fizična mesta, ampak mesta v moji notranjosti.

Pogoj ponovnega rojstva in oživitve je zbrati vse svoje izgubljene dele in iz njih sestaviti svojo neokrnjeno in avtentično verzijo.

Tako kot je to v staroegipčanski mitologiji naredila bogija Izis, ko je želela ponovno oživiti svojega moža Ozirisa. Njegov brat Set mu je iz zavisti nastavil past, ga zaprl v skrinjo ter vrgel v reko Nil. Ko je Set izvedel, da Izis išče njegovo truplo, ker bi ga rada obudila od mrtvih, je v strahu razkosal truplo in vse okončine raztrosil po celem Egiptu. Izis ni obupala in z vztrajnostjo zbrala vse dele. S svojo sapo mu je spet udahnila življenje.

Kljub njegovi smrti sta uspela dobiti otroka Hora, ki je postal bog živih. Oziris pa je sodnik mrtvih, bog preporoda, ponovnega rojstva in plodnosti.

Za ponovno rojstvo sebe je pomembno poiskati vse izgubljene delčke, ki ležijo morda v tvojem otroštvu, pri tvojih starših, bivšem fantu, sošolcu, neuspešnem nastopu, nesreči, bolezni…

Včasih se moramo izgubiti, da se najdemo. Včasih moramo razpasti, da se spet prerodimo. v vsakem travmatičnem dogodku ali nezdravem odnosu pustiš delček sebe.

In da je tvoja naloga, da skozi življenje te delčke, to energijo, ki si jo izgubil na tistem mestu, dogodku ali ti jo je ugrabil nek človek, poiščeš in si jo vzameš nazaj.

Čeprav vem, da to ni mišljeno dobesedno, sem se sama kdaj res simbolično vrnila na mesto, kjer sem na primer jokala za fantom, in to moč, ki sem jo tam izgubila, v mislih vzela nazaj.

Rekla sem si; “Na tem mestu sem pustila delček sebe. Zdaj je čas, da si to energijo vzamem nazaj.” In na nek način sem vedela, da ta dogodek ali človek nima več moči nad mano.

Kajti samo, ko si sestavljen in celovit, se lahko čutiš in živiš. Dokler so koščki tebe raztroseni in puščeni pri različnih ljudeh in dogodkih, tvoja moč ni skoncentrirana v tebi, zato se vedno iščeš. Iščeš se v znunanjih potrditvah in identitetah, v sebi pa si prazen.
Nekatere delčke sebe sem že pobrala, na določena mesta se še nisem vrnila…Pa vem, da to niso fizična mesta, ampak mesta v moji notranjosti.

Pogoj ponovnega rojstva in oživitve je zbrati vse svoje izgubljene dele in iz njih sestaviti svojo neokrnjeno in avtentično verzijo.

Tako kot je to v staroegipčanski mitologiji naredila bogija Izis, ko je želela ponovno oživiti svojega moža Ozirisa. Njegov brat Set mu je iz zavisti nastavil past, ga zaprl v skrinjo ter vrgel v reko Nil. Ko je Set izvedel, da Izis išče njegovo truplo, ker bi ga rada obudila od mrtvih, je v strahu razkosal truplo in vse okončine raztrosil po celem Egiptu. Izis ni obupala in z vztrajnostjo zbrala vse dele. S svojo sapo mu je spet udahnila življenje.

Kljub njegovi smrti sta uspela dobiti otroka Hora, ki je postal bog živih. Oziris pa je sodnik mrtvih, bog preporoda, ponovnega rojstva in plodnosti.

Za ponovno rojstvo sebe je pomembno poiskati vse izgubljene delčke, ki ležijo morda v tvojem otroštvu, pri tvojih starših, bivšem fantu, sošolcu, neuspešnem nastopu, nesreči, bolezni…

Včasih se moramo izgubiti, da se najdemo. Včasih moramo razpasti, da se spet prerodimo.