Naivnost

Ko gledam svoje stare slike ali posnetke velikokrat na njih vidim prestrašeno deklico, ki se ni znala soočati s svetom.

Preobčutljiva, preveč romantična, preveč krhka in naivna.

A življenje je opravilo svoje delo. Ko se danes pogledam v ogledalu ne vidim več tega.

Občutljivost je zamenjala bolj trda koža, romantičnost realizem, naivnost pa previdnost.

A kljub temu na teh slikah ne vidim samo mlajše in bolj naivne verzije sebe, ampak tudi bolj odprto, iskreno, ranljivo, nežno, milo in čisto verzijo sebe. Vse, kar danes včasih pogrešam.

Nedolžen pogled na svet, ki ga še ni okužil strah. Zaupanje, ki ga danes težko dam. Cena tega, da nisem več naivna.

Sem s tem več pridobila ali izgubila?
Je naivnost res slaba?

Naivnost je naravna vera v dobro, je sproščenost in spuščanje kontrole. Naivnost je lahko lepa in pristoji vsaki ženski.

A pomembno je iz kje ta izhaja. Če je ženska naivna zato, ker je odtujena od sebe zaradi travme, jo bo naivnost pripeljala v roke napačnih ljudi. Če naivnost izhaja iz iluzij in nevednosti, bo zaradi nje delala napačne odločitve. Če naivnost izhaja iz občutka nemoči in nezaupanja vase, bo njena odprtost zlorabljena.

Če pa naivnost izhaja iz občutka pomirjenosti, intuicije in močnega stika s sabo, je to čemur rečemo naivnost, v resnici lahkotnost, srčnost, moč in prostost. To česar nikoli ne bi smele izgubiti, ker nam ravno to odpira čute in daje ščit.

Čeprav misliš, da boš bolj varna, če ne boš več naivna, boš s tem tudi bolj cinična, sumničeva, napeta in prestrašena. Izgubila boš žensko energijo in s tem del sebe.

Zato si sama želim ostati naivna in ta del sebe priklicati nazaj. Ta naivnost tokrat ne bo izhajala iz strahu in iluzij, ampak iz izkušenj in zaupanja vase.
Ker mislim, da mi prava naivnost na koncu več da kot vzame. Ker naivnost ni nujno neumnost.